hmmmm, sama se vidim bolj v njeni vlogi kot v tvoji...

ne verjamem, da je shizofrena... ne smes verjet vsega, kar nabluzi stroka!
ampak ce sklepam iz sebe, je bila tudi ona zelo zelo osamljena v vajini zvezi. verjetno sta drug drugega mela ful rada (sigurna sem, da to tud zanjo velja, ne glede na kasnejsnje dogodke), ampak to enostavno ni dost...

mogoce se ti je zdela posebna, v pozitivnem smislu, ampak ne ves, kako crappity smacking zajebana zna biti ta "posebnost"...
ko vidis stvari, ki jih drugi ne, ko cutis toliko stvari, ki jih drugi ne opazijo... ko imas nekoga zraven, ki ga tako zelo ljubis, ampak je tako zelo dalec od tebe...

men se je nekaj takega zgodilo par let nazaj...
svojga tip sem mela fuuul rada, ampak sva na ljubezen oba gledala drgac... men je vsaka stvar tolk pomenila --> vsaka malenkost, vsak njegov pogled, imela sem izbruhe pa spet navale ljubezni, vidla sem stvari, na kere on niti pomislil ne bi... dojemala sem situacije, ki jih on sploh ni razumel in predvsem verjela v "and they lived happily ever after."
on pa enostavno ni znal sanjat, moj svet se mu je zdel tuj, ni znal zivet v oblakih, razprostet krila in odplavat tja v tri krasne, ni znal jokat, nikol ni stvari jemal tolk osebno, da bi se mu kdaj enostavno strgal...
za vecino folka bi blo to pozitivno, ampak jst pa vsakic ko sem ga pogledala, vsakic so se mi zdele njegove oci vedno bolj prazne... in tega nikol nisem mogla razumet...  in on ni razumel mene

zdaj vem, d me je imel tud on tolk zlo rad, kokr jst njega, ampak nikol se mi ni mogel priblizat, ker se enostavno ni znal in ni razumel kako. bla sva si pac tolk zlo razlicna, da nama ni pa ni slo, kar je blo grozno, glede na to, da sva se mela res ful rada...

in dolgo casa sem verjela, da bi se lahko pogovorila, da bi blo boljs, bla bla bla... sva tud spet probala, pa je blo pol cist isto... eni ljudje pac res nismo za skupi, ker kokrkol bi se tud vidva pogovorjala al pa se trudila (midva sva mela celo nacrt kako se bova trudila, da nama bo slo boljs:)), vama je itak namenjen da nista skupi... in ne smes krivit ne nje ne sebe.

Bardo, avtonomijo seveda imamo oz. se razvijamo skoz proces individuacije  v popolnoma  avtonomne centre, samodgovorne za lastno eksistenco. To zveni precej egoisitično in samotno,  to je v bistvu težko sprejet, zato tega ne jemljemo kot izziv in svoboo ampak dost pogostoje  kot nekaj, česar nočemo sprejet, pred čemer je treba bežat in čemur bi si želel izognt. V  tem begu pred avtonomnostjo je treba iskat izvore shizofrenije in ne v avtonomoji.    

Bardo_Thodol wrote on 17.05.2005 at 11:24:03:



Prilagodljivost nikoli ni bila v prid avtonomije - po zakonu preživetja pa preživijo predvsem najbolj prilagodljivi.

Avtonomija pač ni prilagodljivost - prej nasprotno: človek je avtonomen, kolikor se mu še ni uspelo prilagoditi.


uživajte!

Bardo_Thodol wrote on 17.05.2005 at 11:24:03:



V bistvu maš prav, da razvoj ne pomeni nujno večje avtonomije, ker avtonomija  je itak  človekovem izhodišču delovanja v vsakem od njegovih zgodovinskih položajev. Po drugi strani pa nimaš prav, ko trdiš, da razvoj pomeni zmanjšanje avtonomije. Prilagojenost ne pomen zmanjšanja avtonomije, ampak je način življenja te avtonomije. Le če  je v človek v izhodišču avtonomen, lahko   nase sprejeme  odgovornost za potrebno   stopnjo prilagojenosti. Zgodovinski razvoj in osebno človeški razvoj jest pojmumujem  bistvu kot proces ozaveščanja   te  avtonomije. Podobno  kot je bil   predzgodovinski človek odvisen od prilagojenosti naravi,  je moderni človek odvisen pd prilagojenosti kulturi  s katero si  je zgodovovinsko prilagodil  naravo. Tle po mojem ne moremo iskat razlike v stopnji njune prilagojenosti, ker že sam izraz prilagojenost predpostavlja izhodiščno avtonomnost, ki jo nobena prilagojenost ne more odpravit.  


Problem shizofrenika je  neprilagojenost, ki izvira iz  suženjstva svoji lastna avtonomiji,  ki se  izživlja nad njim samim. Zato  je shizofrenika  tud  potebno ščitit pred represijo nad samim sabo enako  kot je pred zunanjo represijo trebo ščitit otroke in  tiste odrasle, ki se v želji po prilagojenosti odrečejo lastni  avtonomiji.    


Quote:


Avtonomija ni večja ali manjša. Avtonomija je ali pa je ni. Razlika je v stopnji zavedanja te avtonomije, tko da če se zavestno in svobodno   prilgajaš to še ne pomen, da se odrekaš avtonomiji. Problem je zunaja ali notranja represija, problem je v prisilnem prilgajanju, ki avtonomijo  (samo)zanika      

Moje videnje avtonomnosti zelo sledi stroki in tudi titud se temu kar močno približuje.
Bardo, ti pa ga v zadnjem postu po moje bullshitiš. Pa tudi prej  - tvoje pojmovanje avtonomije gotovo ni nek psihološki koncept in je kot tako neustrezno za tole razpravo, ki bi vendarle naj neke odgovore dala tudi tistemu, ki je začetno vprašanje postavil.
Odkod ti analogija avtonomnosti z denarjem?
Pa ta tvoj zadnji odstavek - kaj si pravzaprav skozi to hotel o avtonomiji povedat? (Pri čemer se ne morem strinjati niti z kontekstom, ki se nanaša na denar).

Lilith wrote on 18.05.2005 at 10:47:44:

Avtonomija ni nekaj samo "iz stroke" vzetega ali nekakšen "psihološki koncept", ki bi si ga lahko prilaščali samo določeni "strokovnjaki".

Pojem avtonomije je mnogo širši in z njim se srečaš na vseh mogočih nivojih, nenazadnje tudi pri denarju, saj ima zelo podobne lastnosti kot denar, dejansko avtonomija je nekakšne vrste kapital, ki ga lahko imaš več ali manj, ki ga lahko transformiraš v nekaj drugega, s katerim lahko barantaš in ga zamenjaš za kaj drugega in nenazadnje se mu lahko tudi odpoveš ali pa se zanj boriš ali si ga prislužiš.

Lilith wrote on 18.05.2005 at 10:49:26:

Po moje je Miki toliko samostojna (avtonomna 8) )  oseba, da bo znal sam reagirati, tako na direktne odgovore v tej debati, kot na tiste ki so malo naokoli in bo iz vsega tega znal pobrati tisto, kar bo zanj kotristnega in verjetno ne potrebuje še tvoje "tolažbe" glede stopnje zmedenosti ...

Bardo_Thodol wrote on 18.05.2005 at 11:15:08:


Kaj če bi dopustil možnost, da Miki premore vsaj toliko avtonomije, da bo sam povedal kako in kaj?