Vem, da je bilo že veliko rečenega na temo shizofrenija pa vendarle želim, da mi dovolite, da povem svojo zgodbo. Pred kakšnim letom sem spoznal dekle, ki je postala moja prva resna simpatija in obadva sva bila srečna. Verjela sva, da sva si usojena in da naju nič ne more ločiti. Pa vendar je prišlo vmes do tega, da mi je zaupala, da je imela izventelesne izkušnje in podobno. Seveda sem ji prisluhnil in poskušal zadeve razumet. Sam namreč teh stvari nisem nikoli doživljal niti slišal o njih in vse je bilo zame to nekaj novega. Opazil sem, da je njeno izražanje čustev postalo sila drugačno. Kar naenkrat so bili trenutki jeze, spet enkrat trenutki izkazovanja pretirane ljubezni. Spoznala je preko interneta tudi nekaj oseb, ki se ukvarjajo z biokibernetiko in tam našla svojo drugo, če ne včasih kar prvo ljubezen. Veliko si je dopisovala, preizkušala nekatere stvari, postajala včasih zelo živčna, raztresena. Ena izmed teh oseb je bila shizofrenik in z njo se je, tako kot je sama rekla ujela na področjih kar zadeve njene izkušnje izventelesnih potovanj. Sprva sem bil malce sumničav, če ne že kar prestrašen, negotov vendar je prevladalo moje zaupanje v njo. Obiskala sva tudi društvo, ki se ukvarja z okultnimi dejavnostmi vendar je bila tudi to napaka. Tam ni našla odgovora na svoja doživetja in občutke, dobila pa je diagnozo shizofrenije.
Pri meni je prišlo do tega, da sem se začel zapirat pred njo ampak ne namerno in nevede, kar sem spoznal šele v času tik preden sem odkril, da je našla novo ljubezen. Želel sem se pogovorit z njo vendar je prišla njena nerazumljiva nejevolja na plan, tako da sma kar zaključila. Nisem hotel verjeti, da je sedaj shizofrena oz. "nora". Zame je bila nekaj posebnega, predvsem pa dekle katero sem zelo ljubil. Svoje tegobe je prenašala k najinemu prijatelju, kateremu se je tudi odprla in on njej zakar pa jaz nisem vedel saj sem zaupal obema. Ponovila se je ista zgodba kot pri nama ko sva začela. Sedaj je on tisti, za katerega pravi, da ji je usojen in da jo razume in da sta se našla. Ne vem... očitam si svojo krivdo, da ji nisem stal dovolj ob strani.
Mislim, da je ona zgolj popotnik, ki bo zmeraj iskala sorodno dušo. Tudi sama verjame, da je njena naloga na tem svetu, da najde partnerja s katerim bo lahko srečna živela. Polega tega pravi, da vse ve, da so ji dani odgovori  katere pozna le malokdo. Ni mi zaupala te odgovore, vem pa, da ni (s)poznala kaj je spoštovanje saj sem imel včasih občutek , da sem njen koš za smeti v katerega mora vreči vse kar ima slabega v sebi. Opisala mi je tudi izkušnjo, da je ustavila čas, in obtičala v njem.
Se opravičujem, ker sem malce bolj dolgovezno spisal tole, ampak upam, da ste dobili eno okvirno sliko, izsek iz mojega obdobja. Kar želim je, da mi nekdo pove, če je že imel izkušnje biti partner z nekom, ki živi s tem bremenom.   Dobrodošla je tudi vsaka misel, bilokaj.

Lep dan vsem in lep pozdrav.

Kaj pa je spoštovanje, se sprašujem?

En bo menil, da ga spoštuješ, ker se mu boš priklonil, ga pozdravil, ga poslušal, mu bil ob strani, ker je tako bojda prav. Lahko je čista zmota.

En ta drug pa bo videl, da ga spoštuješ, ker ga npr. nisi pozdravil - bil si resničen, to kar si čutil v trenutku. Bil si bolj pozoren, rahločuten, v trenutku, kot tisti v prvem primeru. Ta drug ima za moje pojme večje spoštovanje do življenja, kot ta prvi, ki se je naučil olike.

Spoštovanje izkazuješ, kadar nekaj počneš s srcem, kakorkoli že to zgleda in karkoli je to.

Še vnadalje spet sprašujem, ali je treba verjeti eni takšni diagnozi? Noben nima lahke poti, in vsak mora priti do tega, da spoštuje vsaj nekaj v življenju ali življenje samo, v nasprotnem primeru ne bo pač nikoli deležen spoštovanja z druge strani, ker ga ne bo videl.

Quote:



Spoštovanje je zelo širok pojem, ki je razpet vse od ponižnosti sprejemanja pa do vzajemnosti sprejemanja in vzajemnosti spoštovanja.

Do celovitosti celote (sveta, kozmosa ali boga če hočeš) smo lahko samo ponižno spoštljivi, ko pa smo v razmerju do nečesa, kar nam je enako ali na istem nivoju tedaj se spoštovanje lahko gradi samo na vzajemnosti (tu je lep primer naš pokojni nadškof Grmič, ki ni hotel pokletniti pred papeža in mu poljubljati roke, rekoč, da se kleči samo pred Bogom in da ne ve, zakaj bi klečal pred človekom ter mu lizal roko).


uživajte!

Miki007 wrote on 16.05.2005 at 12:11:35:


Oprosti, ampak v tem sestavku oz. pričakovanju od druge osebe, da ti bo ljubezen vrnila, ker jo sam "daješ" vidim več shizofreničnega kot pa v tem, da je ona sprejela zvezo z nekom drugim in da s tem kaže nespoštovanje do tvoje "ljubezni".

Lilith wrote on 16.05.2005 at 12:52:54:


Ne razumem, kje bi naj bil izraz simbiotično.

Velikokrat že samo pričakovanje izsiljuje.

Quote:


Mislim, da se nismo razumeli tule najbolj. Ne zahtevam in nikoli nisem od partnerja, da mi izkazuje ljubezen, oz. da me ljubi, če to ni mogoče. Nisem ji rekel "Ej ljubica, zdaj pa pričakujem, da me ljubiš, spoštuješ in mi zaupaš!" Ljubezen se ne vozi po enosmerni cesti, najbrž je to jasno. Nespoštovanja do ljubezni... narobe. Nespoštovanja do osebe, človeka. Ne vem, zakaj bi bil simbiotičen ali celo shizofren, če mi je v neki resni zvezi, samoumevno, da mora biti ljubezen obojestranska? Ne poznam ljudi, kateri bi živeli skupaj, kljub temu, da jim je vseeno, če partner ljubi ali ne.

Lilith wrote on 16.05.2005 at 13:16:30:


A lahko en človek, ki je zrasel gor na simbiotičen način (četud je kazal avtonomen obraz) postane sploh avotnomen oz. kdaj in kako?

Resnično avtonomnih osebkov ni - ne morejo obstajati.
To pa zaradi preprostega dejstva, ker življenja ne moreš reducirati na nek individualni pojav, saj imamo opravka z globalnm procesom katerega korenine segajo milijarde let v preteklost ...

Simbioza je primarni modus in predpogoj našega obstoja.
Vseh neštetih soodvisnosti se zaradi neznanja pogosto niti ne zavedamo.

Da ne omenjam posebej vseh čisto človeških potreb in pozornosti, ki smo jih v družbi stalno deležni, a se jih tragično zavemo šele, če smo od njih odtegnjeni, bi spomnil tudi na tiste bolj osnovne in življensko nujne odvisnosti, ki jih delimo tudi z drugimi živimi bitji, naprimer s tistimi majcenimi bitji,  ki nas oskrbujejo s kisikom in brez katerega bi itak umrli v nekaj minutah.

Torej na kakšno popolno avtonomnost sploh ni mogoče niti pomisliti.
Lahhko se pa zamislimo nad dokaj pogostim občutkom ogroženosti in poskusov osvobajanja od tega občutka.
Dejstvo, da smo življensko odvisni od drugih in da bi povsem samostojno v trenutku prenehali obstajati seveda ni nujno razlog, da bi se zaradi tega morali počutili tudi ogrožene (v enem takem bolestno shizofrenem diskurzu, kaj bi bilo, če bi bilo ali če ne bi bilo, če tega pa tega ne bom dobil, pa kako bi se tega in onega znebil in podobno)