Quote:

Aaaa? Miha, a mi ti slučajno hočeš povedat, da ne samo, da obvladam rebirthing, ampak da obvladam tudi vizualizacijo?

Sva se (ne boš verjel) prav s siaj enkrat že pred časom pogovarjali o tem, pa mi je tudi ona zadevo razložila nekako v tem smislu, kot ga sedaj ponujaš ti. Moje pojmovanje vizualizacije je namreč povezano s predstavami slik. Vizualiziraj hišo – in v mislih naj bi nastala slika hiše recimo. Vizualiziraj mavrico in pred očmi se ti nariše slika prekrasne mavrice. A če temu ni tako, se recimo najprej vprašam, zakaj je potem potrebna še ena posebna, še ena nova drugačna beseda, zakaj ne ostane recimo kar usmerjeno mišljenje, usmerjene misli, razmišljanje ali kaj podobnega? Sicer se itak vedno sprašujem, zakaj potrebujemo toliko različnih besed za opredelitev ene in iste stvari – kot da nimamo že dovolj različnih doživljanj in pojmovanj ene in iste stvari vsak zase… Mi poveš kaj več o tem, kaj naj bi potem po tvoje bila vizualizacija? Kaj pomeni – »važno je, na kaj je usmerjena zavest«? Usmerjene misli? V čem se potem vizualizacija razlikuje recimo od koncentracije? Kakšna je lahko še vizualizacija, če ni nujno samo slikovna?



ixtlan wrote on 30.03.2005 at 22:36:59:

ixtlan, ti povem, da sva imela z Miahelom včeraj zeloooo dolg pogovor. Sva se pogovarjala, sva imela konflikte, sva se prerekala (no ja – konflikte imela in prerekala sem se bolj jaz, Mihael je deloval samo iz ljubezni), … , ampak potem sem postala jaz čisto čisto majhna, pogledala svoj ego, pogledala svoje strahove, pogledala Mihaela in potem iz čiste svoje majhnosti rekla: no, prav, Mihael. Če mi boš stal ob strani in mi pomagal, potem gremo naprej…

Ja - čisto resno sem se odločila, da grem naprej to pot. Sicer je bil Mihael včeraj tako usmiljen z mano, da me je pustil včeraj počivati (je rekel, da preveč ni dobro), ampak ko pride pravi trenutek, bova pa prav gotovo ponovila vajo.

In o čem ti to? Šamanske invokacije? Kabalistični simboli? A nimam že samo z Mihaelom dovolj dela…



Lilith wrote on 30.03.2005 at 22:42:40:
.
Ej, Lilith – saj noben strah ni v osnovi moj… In jaz nisem doživela, kot da bi mi gape strah podtaknil – saj sem govorila prav o tem, da me je bilo strah, ker sem bila takrat v tistem človeškem smislu sama – če bi bil recimo nekdo v »človeški obliki« ob meni, bi imela morda celo občutek varnosti, ker bi mi tisti nekdo recimo lahko razklenil dlani, ki so bile zategnjene v krču. Ker jaz jih sama s svojo voljo nisem mogla (in itak da mi gre na živce, kadar česar ne morem s svojo voljo ). V tem smislu sem čisto zares čutila strah. Pa je bil nepotreben – v trenutku, ko sem se namreč zmogla prepustiti tistemu višjemu (nadangelu Mihaelu), sem se počutila varno. Je tukaj verjetno vpleten tudi catch v smislu popolne predaje…

Bodi dobro tudi ti!

po moje so tovrstne izkušnje, kot jo je imela Miška, recimo, težko popisljive

s temi poimenovanji za različne človeške izkušnje je težava

jaz ji ne pripisujem kakšnega velikega pomena, fajn je, da je izkušnja, da rata

recimo sem se pa spomnila, da je Marko Pogačnik v uvodu v Kojca pojasnil Kojčev izraz koncentracija kot da je to meditacija

okoli tega se je težko zment tudi mojstrom

Quote:




ja, točno tako  

(drugače se pa znanje tudi preko knjig prenaša, pa prek forumov tud, kot vidimo, se je Miška lotila "vaje" na podlagi znanja, ki ga je              p r e b r a l a       na forumu)

Miska wrote on 31.03.2005 at 14:55:25:


Men se zdi tole point, Miška. Pa ne me prosim razumeti, da bi ti skušala odvzeti občutek, da si z molitvijo nadangelu Mihaelu dosegla, da je bolečina izginila.

Moje izkušnje so takšne, da v bistvu jaz s svojo voljo ničesar nisem mogla storiti proti prisotnosti bolečine v srčnem predelu. Pojavljala in pojenjala je popolnoma neodvisno od mojih misli in dejanj.

Morda se spomniš ene zgodbice, ko je mož-pisatelj, medtem, ko je ostala družina ponižno molila zaradi nevem že česa (bombnega napada?), enostavno dalje tipkal na pisalni stroj. Napad je bil mimo, tisti, ki so molili so bili seveda prepričani, da je molitev pomagala, za moža pa je bila molitev life, ustvarjalnost, kar je že tud marsikater moder človek svetoval. Zgodbica je malo prirejena, ker mi spomin te vrste že malo peša , pa vendar, upam, da vidiš notr point.

Zelo se mi je vtisnilo v spomin, ko sem prebrala, da nekje "na koncu" sploh ni več važno čigavo je kaj, le sprejmeš čustvo, kot da je tvoje. Ta bolečina te lahko oplemeniti - zakaj je ne bi vzela kot blagoslov, kot prijateljico, kot svojo? Le tako boš lahko svobodna. Zanima me, zakaj jo povezuješ s tistim človekom? On je bil samo trigger.

Tako kot si se ti tega lotila, je res za občudovati; jaz ti želim ponuditi samo simpl način nekaterih, ki za tako zavedno temeljito postopanje nismo imeli časa, ker smo bli že malo zgodaj primorani vse to. Torej:srce, embrace, v celoti začutiti bolečino, sočutje, milost, letting go, in predaja v to kar je, s tem, da počneš, kar rad počneš oz. kar počneš. Molitev naj bo ustvarjalnost: no, pa navsezadnje si to tudi zelo počela .

Vizualizacija brez vizualiziranja slike obstaja, ker je na podlagi spomina občutka čutenja. Torej, je namera srca. Le spomni se na "ono" od Garya Zukova: mnogočutni, mnogočutno, domovanje duše....

Ej, Loops – hvala za tole razmišljanje. In ne – niti nimam občutka, kot da bi samo z molitvijo dosegla, da je bolečina izginila. Do sedaj sem s svojo voljo zelo dobro znala potlačiti bolečino, jo rezati, je nekako sploh ne čutiti. In tukajle vidim razliko med mano in tabo – ti praviš, da si bolečino vedno čutila neodvisno od tvojih misli in dejanj, meni se to ni dogajalo. In seveda – se strinjam s tem, da je bil tvoj način bolj »pravi« način – jaz sem s tem, ko sem bolečino potlačila, jo v bistvu tudi zanikala. In to seveda ni bilo good… In prav tega v tej situaciji (v teh dveh mesecih) nisem mogla doseči. In to mi je šlo res na živce. Kaj ima s tem molitev… veš, da niti ne znam odgovoriti na to vprašanje?

Sem se o tem pogovarjala tudi s prijateljico, ki so ji tovrstne zadeve sicer čisto tuje (da obstaja nekaj višjega, nekaj nad nami) in jih ne priznava. Njena razlaga je bila, da nimajo angeli čisto nič pri tem, da sta bili samo moja psiha in moja volja tako močna, da sem to dosegla. Kaj pa vem…

Tiste zgodbice nisem poznala, hvala ti zanjo. Jo sicer razumem, se z njo tudi strinjam, ampak hkrati lahko tudi dodam: ustvarjalnost je lahko tudi beg pred samim sabo. Če pogledaš recimo deloholike – si se kdaj vprašala, zakaj imajo tolikšno potrebo po ustvarjanju? Kakšno privatno življenje živijo? Kako shajajo sami s seboj? Res v delu in ustvarjalnosti najdejo svoj mir? Ne vsi, seveda. Če pa vprašaš mene, jih je med njimi velika večina takšnih…

In res je. Bolečine nisem hotela sprejeti za svojo. Le kdo bi pa jo? Morda je tudi tukaj catch… Je pa res, da sem danes hvaležna prav za to bolečino in res sem jo vzela kot blagoslov. Ker edino preko nje sem zmogla priti do naslednje točke na moji poti. Saj vedno pravim: edino skozi trpljenje pride vstajenje… Ampak to zmorem šele danes, ko je mimo. V času, ko je trajala, sem se sicer zelo trudila, da bi to sprejela, pa mi ni ravno uspevalo. In za tistega človeka vem, da je bil samo trigger. To mi je pa bilo jasno od samega začetka…

Ja… morda bi bilo pa dobro se spet lotiti Zukava… je res že dolgo časa nazaj, kar sem ga brala…

Miska wrote on 01.04.2005 at 08:59:28:

probi delat brez da spiš ...

*Obstaja torej ena sama misel. *
od kje pa ta pride?
iz tebe a?


misli ki se v meditaciji pojavljajo so motnja - od zunaj - meditiraš za to da te motnje al odpraviš al pa jih več ne opaziš ... lahko bi reku, te več ne 'z-motijo' ...

če tko postaviš
*Najprej si popolnoma razpršen, v tebi je polno misli, potem uspeš vse (razen ene) misli »eliminirat« (koncentracija) in potem nekoč uspeš obstajati in bivati tudi brez tiste ene misli (meditacija)*
bi jest reku tko
najprej si
pol zamenjaš vse misli z mantro
in na konc odvžeš še mantro

*in itak da mi gre na živce, kadar česar ne morem s svojo voljo*
kontrola ... spust ... jo ... ne se ...



Quote:

to je za to ker pride od 'zunaj' skozi 'luknje' ki jih imaš, ki obstajajo glih zato da te bojo opozarjale da tm neki še ni ok ...
imho



drgač pa ... kolkr je bolel k si notr tlaču, tolk boli k gre vn ... vsaj ...


predn zameditiraš, se valjda skoncentriraš, na kakšno abstraktno mirno reč ... najboljšo sm pa zadnjič pr stargejtih slišu ... predstavlji si prazno sobo ...


Miska wrote on 01.04.2005 at 11:08:11:

lahko si razlagaš tud tko
ampak ... ti veš, da dokler 'psiha' in 'volja' ne spustita kontrole, obstaja izključno bolečina, ki ne more vn ...
dokler je ne spustiš - na tebi neznan način ...


ne gre se tolk za ustvarjanje samo po sebi - delovanje, kot bolj za kreativnost - nedelovanje, če dobr razumem

Quote:

Kaj pa, če jaz nisem dobro razumela tebe, kaj želiš povedat? Hočem rečt – nič bat, da boš sfalila, kaj želiš sporočat – smo zato tukaj, da se pogovarjamo in če je treba 100x, pa 100x – cilj je, da na koncu razumemo, kaj želi drugi sporočiti (in to še nikakor ne pomeni, da imamo tudi isto mnenje!)…

Kaj pa vem – po mojem mnenju ni dobro tlačit stvari v podzavest. Tako kot praviš – itak, da v tebi nekje so in čakajo, da jih boš razrešil… in preden razrešiš, je treba ozavestit in začutit. Je pa res, da je včasih morda celo dobro kaj potlačiti – če se ob tem seveda zavedaš, da si potlačil in zakaj si potlačil. Morda imaš recimo odprtih več front hkrati in reševanje vseh hkrati bi bilo pač preveč, kar v tistem trenutku zmoreš. In potem se odločiš za reševanje ene fronte, ostale zadeve pa za tisti čas potlačiš. In tako lepo počasi stopicaš in rešuješ eno zadevo za drugo. Ampak zdajle seveda govorim o »odrasli« osebi, ki hodi to pot in ob tem osebnostno raste. Na drugi strani imaš otročke, ki s psihološkega vidika potlačijo bolečino, kadar je premočna zanje. In tega ne naredijo zavestno in zavedno – v bistvu sploh ne vedo, da so to naredili. In v tem primeru je dobro, da naredijo to. Ker edino na ta način zmorejo preživeti. In potem je treba potlačeno enkrat ozavestiti in z njo razrešiti (in za to pridejo triggerji )…

Meni se pa mudi, veš… jaz bi rada hitro in čimprej razrešila tiste zablode v meni. Bojda ni več veliko časa… pa bi rada malo pohitela…

gape wrote on 01.04.2005 at 12:20:08:

Kaj naj probam delat brez, da spim? Koncentracijo recimo da kar dobro speljem. Z meditacijo imam težave. Meditirat brez da spim? Jao… a mi lahko naložiš kaj lažjega?


gape wrote on 01.04.2005 at 12:20:08:

Ko sem rekla, da obstaja ena sama misel, sem govorila o koncentraciji (ker razlikujem med koncentracijo in meditacijo). In valjda da ta misel pride iz mene. Ko bom zmogla tudi te ne imet… hehe – potem bom lahko delala tudi brez da spim…  


gape wrote on 01.04.2005 at 12:20:08:

A tebi to čisto zares v popolnosti uspe?


gape wrote on 01.04.2005 at 12:20:08:

s tem se pa lahko strinjam celo jaz…


gape wrote on 01.04.2005 at 12:20:08:

Mhm… a bi ti rad, da prehitim samo sebe? Rečt je eno, naredit pa nekaj čisto drugega… Bi bilo pa fino, ja, če bi to zmogla… ker potem bi lahko v popolnosti tudi nedelovala… Ah, ja – to je zaenkrat pač samo cilj, ki ga je treba dosežt. In za dosežt cilj je potrebna pot, ki jo je treba hodit… bojda se da v njej celo samo uživat…

Počakaj zdaj ene par let… se bo zgodilo tako, kot se je zgodilo z Mihaelom… kar naenkrat se bom spet znašla na temle forumu in vsa navdušena tipkala o tem, kako mi je v popolnosti uspela meditacija in kako mi je v popolnosti uspelo spustit kontrolo…