Ekola. Sem se odločila, da želim tole mojo novo izkušnjo deliti tudi z vami… nimam pojma, v kateri sklop tem bi jo uvrstila, meni se zdi, da najbolj paše pod samozdravljenje… zato naj bo tukajle…

Tisti, ki me poznate tudi v RL veste, da sem precej običajen človeček, z nogami bolj na tleh kot v oblakih, z razmišljanjem bolj doma v razumu kot duši. Takšna je bila pač moja pot otroštva, tako sem živela večji del svojega življenja in realnost kar precej dobro obvladam. Mi je kar težko spustiti to presneto mojo realnost, ki mi je tako zelo blizu in domača… Ampak se učim…

In tako sem na tej svoji poti prišla do obdobja, ki je zame precej težko. Srečala sem se namreč z nekim svojim delom svojega srca, ki ga do sedaj niti nisem dobro čutila, oz. si ga nisem dovolila začutiti. Bolečina… Zadnja dva meseca živim s to svojo bolečino, kar prisotna je v mojem srcu, čutim jo in nikakor je ne morem nekam potlačiti (kot sem to do sedaj zelo dobro obvladovala). Kar tam je, nikamor ne gre, včasih je topa, včasih pa postane tako zelo ostra, da imam občutek, da mi bo strgalo srce…

Potem se z razumom počasi dotipam do tega, kaj se mi dogaja. Moj razum mi pove, kaj je narobe, kako v svojem srcu (vzorci!!!) napačno vežem stvari in dogodke, ki se mi odvijajo, ampak kaj, ko je to samo razum. Do srca je še tako zelo dolga pot…

Včeraj je bila pri meni prijateljica, ki jo zelo spoštujem in v katero zelo verjamem (tudi tule še enkrat iskrena hvala, ker si mi zmogla stati ob strani v moji strašni stiski!), ki mi je pomagala osvetliti in se še bolj jasno dokopati še do nekaterih spoznanj. Na razumskem nivoju, seveda… In kako do srca? Včeraj sem jo tolikokrat vprašala po receptu, kako naj naredim to, do česar sem se z razumom dokopala – kako za vraga naj to spravim do svojega srca… nimam odgovora… Zvečer grem v posteljo in kot vsak večer prosim za milost, prosim za osvoboditev od te bolečine, prosim za osvoboditev od tega konkretnega človeka, ob katerem napačno vežem bolečino. Zjutraj se zbudim kot zadnja dva meseca vsak dan s to svojo bolečino in se odpravim v službo. Tam je malce lažje – delo mi namreč pomeni umik od te bolečine, ampak mi je odrešujoč, ker tista bolečina bi me pokopala. Potem se spomnim, da je gape nekoč nekaj napisal o nadangelu Mihaelu, ki pride s svojim mečem in poreže vse navezanosti… Ne bodi ga lena, da ne vržem niti trenutka časa stran, hitro na forum, search, vtipkam mihael, admin, a long time ago in stisnem enter. Evo ti ga na… tule je:

gape wrote on 29.03.2003 at 10:32:05:

Aha, ok nadangel mihael, pa poskusimo še to… Seveda si vzamem čas že v službi, poskrbim, da me ne bo nihče motil, začnem globoko hitro dihati, prosim za zaščito, prosim za zaščito, pokličem nadangela Mihaela in čakam… in diham… in še kar diham… in čez nekaj časa pač neham globoko dihati, si rečem – itak spet ne čutiš prisotnosti nadangela Mihaela, ampak sigurno je opravil svoje delo, se vrnem v »normalni« realni svet in grem nazaj delat…

In pozabim na tegale Mihaela… Proti popoldnevu ugotovim, da hudiča – saj bolečina ni več tako moreča, tako grozeča, da me bo pokopala pod sabo… Ampak ker angelom seveda ne verjamem, to pripišem pač delu in gužvi v službi, ki me je danes pokopala pod seboj… Vmes se srečam celo s tem človekom, ob katerem ta nora bolečina vedno znova in znova zaživi, a jaz ostanem hladna kot špricer… Moja bolečina, mislim… Ampak nadangel mihael s tem seveda nima nobene zveze…

Zvečer pridem domov, grem kot običajno zadnji čas meditirat, se zahvalim za tale dan brez tiste ostre bolečine in se počasi spravim spat. Ups, nadangel Mihael… kaj pa, če bi še tebe poklicala in prosila za pomoč, preden zaspim?

No, pa dajmo… Se umirim, začnem globoko dihati… prosim za zaščito in čez kakšno minutko pokličem nadangela Mihaela. Prosim ga, naj me odveže bolečine, naj me osvobodi tega človeka, ob katerem čutim to močno bolečino, naj prereže vezi, ki me vežejo nanj. Čez nekaj trenutkov začutim v rokah, ki jih imam prekrižane na trebuhu ščemenje. Aha, roke mi bodo zaspale… Nadaljujem s svojimi prošnjami nadangelu Mihaelu. Potem ščemenje v rokah počasi preide v krče. Dlani se mi grozno zakrčijo, v njih čutim strašansko bolečino. Še vedno globoko diham. Postane me strah, kaj se dogaja. Ne razumem tega. Ali se bo to sploh končalo? Potem si rečem – to je verjetno to… to bo rezanje tvojih zemeljskih vezi, ki ti niso potrebne… nadangel Mihael samo opravlja svoje delo… Nadaljujem z globokim dihanjem. Roke se mi v krču same od sebe dvignejo nad prsni koš in tam obstanejo. Še vedno globoko diham. Ne zmorem več. Bolečina se preseli v srce. V srčno čakro. Neznansko boli. Še vedno globoko diham in ob vsakem izdihu poskušam potisniti to bolečino ven. Ne potrebujem te več. Pojdi. Ne morem več. Še vedno tako grozno boli. Nekako mi uspe sesti na posteljo. Malce lažje diham, bolečina ostaja. Krč se seli v noge. Postane me strašansko strah. Kaj, če se to ne bo nikoli končalo? Sama sem. Nikogar ni, ki bi mi pomagal… Potem se usmerim navzgor – angeli so tu, nadangel Mihael je tu, vse je v redu. Ti samo globoko dihaj, spuščaj bolečino in ko bo nadangel Mihael opravil svoje delo, bo bolečina popustila sama od sebe. Nadaljujem. Se trudim. Saj mi drugega niti ne preostane – moja človeška volja namreč nima nobene moči. Bolečine s svojo voljo sploh ne morem ustaviti… Globoko diham, z vsakim izdihom poskušam vreči iz sebe to bolečino, ta krč, ki me je ugnezdil. Potem ne zmorem več. Moja svobodna volja nima nobene moči. Usmerim se navzgor in prosim angele, naj mi pomagajo. Ne morem več… Počasi bolečina v srcu popusti. Krč v rokah ostane in se nadaljuje… Ampak ker je bolečina v srcu popustila, mi je OK. Počasi bodo popustili tudi krči v dlaneh… Mirno ležem nazaj v posteljo in čakam… Opazujem mir v srcu in opazujem krče v rokah… Počasi, počasi, ampak res počasi (meni se je zdela cela večnost) popustijo tudi krči v rokah. V meni ostane samo mir. In hvaležnost za osvobojeno bolečino… Zahvalim se nadangelu Mihaelu in ga prosim še tega, naj na izpraznjeno mesto, kjer je bila prej bolečina, prinese ljubezen…

To je to. Kaj se je zares dogajalo – ne vem. Nimam pojma. Vem samo to, da je bila bolečina s krči neznosna, da nisem imela nanjo popolnoma nobenega vpliva in vem tudi ti, da zdajle v sebi čutim tak mir… in srečo… in ljubezen… in zavedanje, da nihče na tej zemlji ne more določati moje vrednosti…

Zelo bom vesela vsakega mnenja in razmišljanja tistih, ki hodite takšno pot in imate že kakšno podobno izkušnjo. Vesela bom tudi mnenj tistih, ki te poti ne hodite, a me vseeno poskušate razumeti. In seveda bom pozorno prebrala tudi mnenja tistih, ki te poti ne hodite, pa se je niti ne želite dotakniti ali je razumeti…

Hvala.
Za vaša mnenja in razmišljanja.
In hvala tebi, gape, ker si nekega leta 2003 napisal tisto o nadangelu Mihaelu in tehnikah o odvezavi navezanosti…

Zdaj grem pa spat. Je treba zjutraj vstat in kot čisto normalen, običajen in povprečen človeček it v službo… je treba živet tudi čisto realno življenje… z razumom…

Lahko noč.

Miška, enim je pot do razsvstljenja ljubezen, drugim meditacija. Ni nujno, da je težja pot bolj prava  niti ni nujno, da je prava pot lažja. Vsak se na sebi uči in sprobava, po kateri bolj napreduje. Kolkr te poznam po postih, se dost ukvarjaš  ljubeznijo, se zavedaš njenga pomen za osebnostno rast in razvoj,  ampak je nimaš priložnosti  prakticirat.  Očitno maš boljše pogoje za meditacijo, katere pomen se ti je začel  razkrivat skoz prakticiranje. Cilj je isti, poti so pestre različne, včasih so vzporedne, včasih se križajo, včasih se zlijejo... Kaj naj ti rečem drugega kot stopaj korajžno po tisti, ki ji bolj zaupaš, da  te vodi naprej.    

siaj… vizualizacija meni nikoli ni šla… v mislih si sicer lahko predstavljam, ne zmorem/znam/ne uspem pa tega spraviti v neke slike… sem pa vesela, da je šla tebi… In vem, da si prehodila že precejšen del svoje poti… In osvobajajoče je res, ja… neverjetno… kako že? 14 dni bo hitro mimo…


titud… kot tolikokrat lepo napisano, skorajda nič za dodati, skorajda nič za odvzeti… Imaš prav. Korajžno naprej… hmm – kam že?


gape… veš, da imam vprašanja… polno jih je… A rebirthing da sem delala? No, OK – fino, zdaj vsaj vem, kaj se mi je dogajalo… Sem poiskala, kaj na forumu piše o tem:

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=samozdravljenje;action=display;nu...

pa mi je sicer vse OK in sprejemljivo, le tisto (na kar si tudi ti sam opozoril tule), da tega ni dobro delati sam, me je malce zmotilo. Res ne bi rada, da se mi zgodi kaj neprijetnega… razmišljam pa takole: očitno je bil čas, da se mi to zgodi. In očitno je bil namen tudi v tem, da se mi to zgodi sami, ne vodeno. Kaj pa vem, zakaj… In sem zdaj res v dilemi – ali naj s tem nadaljujem sama, ali kaj naj naredim? Do tega, da bi iskala nek vodeni rebirthing, mi pač ni. Sicer bi zelo rada to poskusila še kdaj, me je pa obenem strah. Tega, da se bom v tem novem svetu izgubila… in ne našla več poti nazaj… Kaj meniš? Premagat strah in it ponovno v podobno izkušnjo?

Mini neprijetno? Jao meni kukulele… Meni je bilo kar grozno neprijetno, močna bolečina in predvsem strah, kaj se dogaja in ali se bo sploh končalo. Je pa res, da je tisti občutek after neverjeten… pa danes se me že cel dan drži… in za ta občutek after sem pripravljena takšno bolečino preživet še tolikokrat, kolikokrat jo je pač potrebno ponovno doživet in preživet (s tem tudi preseči), da gre ven iz mene…

Me je vprašala moja sestrica prejle, ko sem ji o tem povedala, če sem prepričana, da sem bila budna. Da nisem spala in sanjala. Hehe – čisto budna sem bila in čisto zares se mi je to dogajalo…

Hmm… težka bo tale odločitev… premagati svoj strah pred neznanim, neotipljivim, nedotakljivim s temi našimi petimi čuti?

Aja, pa še tole: kako veš, da greš prehitro, kar ni dobro? Kako naj zdaj vem, da naslednja podobna izkušnja ne bo pomenila tudi prehitro zame? A misliš, da prej prosim Mihaela še to, naj se mi podobna izkušnja ne zgodi, če bi to pomenilo, da je prehitro zame? Je to to? Ali kako naj vem, ali je ali ni prehitro zame?

Uf, pa tale neznani svet nad nami…

Hvala vsem za spodbudne besede!

Miska wrote on 30.03.2005 at 12:39:24:



Včasih je fino ponoči, ko ni sonca, ko je jasno pogledat u nebo, in gledat, in gledat.... zvezde in črnino okrog...



Ko začutiš svojo majhnost se morda zaveš.

Vsak po svoje.

Uau, Miška, aplavz!

Tvojo situacijo razumem tako: nakopičlo se je tolk bolečine, da ni blo več druge variante – al gre ona iz tebe al greš pa ti skupi z njo nekam, kamor veš, da sploh nočeš iti.

Samo nič se bat. Pri takih zaveznikih se res ni treba. In po taki odločitvi, ko si bla pripravljena tvegati vse in se predati v roke tistim, ki vejo bolje (Angel d.n.o. – Majkl & Co. ) ...

Oh, res, vedno bolj se vidi, da je res tak čas, da se je treba dokončno odločit, kakšen lajf se bomo šli. In s tem pride cela tona preizkušenj. Ko gledam okoli sebe, kaj se dogaja ljudem (in to predvsem v zvezi z odnosi, predvsem tistimi najbližjimi in najtesnejšimi) – ma to je tolk intenzivno, da zgleda, kot da smo res že blizu finala (karkoli in kadarkoli že točno to bo). Po moje je edino pomembno to, da vsak naredi po svojih zmožnostih in na svoj način najbolje. Mislim, kdor vsaj približno ve, kaj je v življenju zares pomembno – kaj pa mu sploh drugega preostane?

Drži se & uživaj.  
(((Miši)))

Miska wrote on 30.03.2005 at 12:39:24:


naj ti povem eno izmet najvecjih zmot v teh vodah glede vizualizacije.. tisto kar si predstavlas v mislih to je ZE vizualicacija, ker vizualizacija ni nujno slikovna..
vazno je, da na kaj je usmerjena zavest, ne rabis met slik, da bo "uspeh"..
samo glede besed vedno nastane zmota, pri teh stvareh.. in tudi tukaj je zmota..
brezveze razlagat kako je do "zmote" prislo, ampk kakrsnikoli nacin predstavljanja je "vizualizacija"..

Miska...kul...krči v rokah so običajen pojav v takih procesih...men jih je enkrat tut čist zategnil, nisem mogu verjet   ker res nimaš nobene kontrole nad rokam kr naenkrat.  Mihael pa itak...s svojim mečom resnice je kot nalašč za rezanje vezi, odstranjevanje entitet in "prekletstev" veliko dobrih energij in pomoči se da fajn priklicat s šamanskimi invokacijami, pred nezaželenim se pa lahko učinkovito zaščitiš s kabalističnimi simobili...če boš še kaj raziskovala

Dan za dnem se na vse nacine vedno bolj sprejemam