exodus wrote on 29.03.2005 at 21:32:58:Mene moti to, da ni iskrenosti - da tisti, ki rad potegne dim marihuane, ne bo rekel, da to počne iz neke nuje ali potrebe, da nekaj kompezira, ampak ti servira z lažjo, da to počne za "iskanje samega sebe", "za dvigovanje zavesti" in podobno, kar pa je res sila nenavaden in zelo neokusen izgovor - po domače metanje peska v oči. Ker je v svoji formulaciji trditev sama po sebi kontradiktorna, saj nobena religija ali duhovna smer, morda le rastafarijanstvo, ki pa je bolj kot neke vrste življenjska drža ali filozofija, tako kot hipiji v 70-tih, ne podpira drogiranja... In še tretjo, vse raziskovalne študije strokovnjakov pričajo o škodljivosti drog, ki vplivajo na telo in duha, in še vedno se najdejo ljudje, ki trdijo nasprotno.. .
Uživanje droge v sodobnih modernih skupnostih je res pretežno rekreativne narave (fast food).
Droga je le še redko stvar obreda.
Uživanje droge (izrinjeno iz religije) se je povsakdanjilo.
Prevladujočega sodobnega človeka zanima droga predvsem zaradi osebnega užitka (hedonizem), tudi naviha (esetetika) ali radovednosti (resnica).
Seveda so tudi arhaični ljudje poznali hedonistično uprabo drog, a obstaja razlika glede na sedanje stanje.
V arhaičnih skupnostih, osredotočenih na religijsko doživljanje sveta so šamani predstavljali eno ključnih socialnih elit. Bili so v vlogi zaščitnikov kulturne tradicije, nekaterih ključnih znanj, vrednotenj in obredov.
Človek je odprt za nevsakdanje doživljanje in glede na to tudi ustrezno fasciniran s tehnikami drogiranja.
Razpoke v vsakdanji realnosti nas vodijo k odprtosti za ti. deavtomatizirana doživljanja.
Ker oblike drogiranja obstajajo v vseh človeških skupnostih, lahko sklepamo na univerzalnost drogiranja v vseh človeških skupnostih.
Odprtost do nevsakdanjega ljudi vodi do prepričanja, da se nam skozi "špranje" kaže nek resničen, višji, nadnaravni svet.
Vendar, lahko v tem uzremo tudi naivno sklepanje, da tisto, kar se kaže našim čutom, nujno tudi realno obstaja.
Vrata v ta svet je mogoče bolj ali manj nadzorovano odpirati. Človek je že od nekdaj z različnimi tehnikami drogiranja po svoji volji deavtomatiziral doživljano (se selil v svet razširjenega jezika, oziroma v svet sanj v budnem stanju).
Za to je razvil v grobem dve tehniki:
1. aktiviranje sredstev v telesu, ki sama vzpostavijo kemično neravnotežje (npr. ekstremna telesna stanja)
2. vnašanje snovi od zunaj, da porušijo kemično ravnotežje (uživanje droge)
Nevsakdanjost doživljanja nas privlači, a le do določene mere. Fascinacija se spremeni v neugodje ali še kaj hujšega v trenutku, ko zavest izgubi nadzor nad dogajanjem in pride do občutja neugodja ali celo groze. Npr. ko se pri pitju alkohola človeku "strga film" (alkohol je opojno sredstvo); ali ko se pri jemanju LSD, ki je halucinogen, zavest podredi blodnjam in se človeku "odtrga".
Zaradi tega, verjetno, je število tehnik uživanja drog v vseh različnih človeških skupnostih omejeno. Omejitev obstaja zato, ker se zaradi omejenega obsega lažje naučimo uporabe tistih drog, ki so dovoljene, jih "rutiniramo".
Alkohol je droga, vendar se ga je večina (z izjemo alkoholikov) naučila uživati na nadzorovan način. Tako je tudi s marihuano. Skratka, nevsakdanjost droge nas fascinira, a le če jo udomačimo.
Zanimivo je, da nekateri avtorji vidijo razlog masovne popularizacije drog v tem, da jih je krščanstvo, kot najbolj razširjena religija izrinila iz svojih obredov.