V mnogih religijah, še predvsem krščanstvo se daje velik poudarek na "žrtvovanju" ali razdajanju za druge ljudi. Kjer ima človek "mučenik" (svetnik) poseben status, da je tak človek v očeh vernikov večvreden od ostalih ljudi. Prioriteta postane, da se "razdaješ" za druge ljudi, po analognem principu, tako kot se je Jezus razdajal za nas. Tu ni nič spornega, saj ti ljudje ne delajo drugim v škodo, ampak le sebi, ko počnejo nekaj, kar ni v skladu z njihovim bistvom, z njiho notranjo uglašenostjo s samim seboj, ampak jim to služi kot neke vrste kompezacija ali nadomestek, včasih tudi za razkazovanje ali obešanje svojih "dobrih del" na velik zvon - torej gre za neke vrste prisilo, kjer "od zunaj" dobijo sampotrditev.
Takšen "razdajalski sindrom" (podarjanje "ljubezni" in želja ljubiti vse) je zopet eden izmed psiholoških pojavov, ki je značilen za ljudi, ki imajo zelo skrhano samopodobo in v sebi čutijo neko nezadoščenje, nemir in neizpolnjenost - potem išejo nadomestek za to, kar recimo niso dobili v primarni družini (sprejetosti, občutka ljubljenosti, potrditve), da začutijo v sebi neko nujo, da zapadejo v skrajnost "dobrotništva", ko sam sebi več nič ne pomeniš, se razvrednostiš in "živiš za druge", verjetno je bila tak tip človeka tudi mati Tereza, da je svoje življenje "darovala" za druge - verjetno tudi zato, da je s tem, z dobrimi deli, dobila neko notranje zadoščenje, pomiritev, da si je z nadkompezacijo pomagala za zviševanje občutka lastne vrednosti, ki je bil sicer nizek. Morda je pričakopvala, da se ji bo Bog odkupil za dobra dela po smrti in si je zato zaslužila nebesa, ker je "dober človek", če je storila toliko dobrega. Drugo je, če to delaš iz sebe, ne pa zaradi nekih lastnih duševnih deficitov ali primanjkljajev. Torej če poenostavim, človek, ki "daje ljubezen", ima nezavedno željo, da bo sam "prejel ljubezen", da ga bodo drugi imeli zaradi tega radi, da bodo videli, kako je "dober", če ne drugo vsaj v "božjih očeh" pri vernikih, zato skuša popraviti napako, dajati drugim to, česar sam ni prejel recimo v svoji družini od zgodnjega otroštva naprej, kjer se dejansko najprej izoblikovala naša samopodoba. To pa ponavadi ni pristno ali avtentično, deluje kot neka maska, saj to ljubezen je treba najprej v sebi najti, od znotraj, ne pa da si gradimo samospoštovanje in občutek vrednosti od zunaj (kaj bodo rekli drugi ljudje o nas, kakšni bomo videti v njihovih očeh, kaj bodo pisali mediji od nas) in zunanjih potrditev, torej preko drugih ljudi, katere skušamo na nek način imponirati s svojo "dobroto". Seveda, da me ne bo kdo napak razumel, tukaj ne omalovažujem dobrih del, ki jih dejansko stori tak človek, ampak ne morem si kaj, da me vsaka skrajnost (skrajni egoizem oziroma skopost ali skrajno razdajalstvo), v katero zapade človek, pove, da se v ozadju dogajajo neki nezavedni duševni procesi, ki ne prihajajo iz pristnega jaza, iz sebe. Torej vse skupaj se mi zdi nekako "umetno", torej je v ozadju verjetno bil MOTIV (kako doseči višje samospoštovanje) in ni šlo za neko spontanost, da bi človek to delal, kar dejansko čuti iz duše in mu tako narekuje vest - ne gre za pristnost.