exodus, se prav kako pol dosezt pristnost?

a ima kdo kaj slučajno proti prostovoljcem?

m wrote on 24.02.2005 at 14:00:18:


hm, meni bi se zdelo, da stagniram, če sem na nekaj fiksirani (nalepljen), npr. ideji o "vseljubezenski naravnanosti" (potem se nekako sam zaprem v kletko in nisem sposoben videti nic izven mojega tokega nazorsko-mišljenjskega prostora) - potem bi to pomenilo zame, da sploh nisem pripravljen nič storiti, da raziščem svoje prave potrebe,  vsekakor pa sem recimo sedaj drugačen kot pred enim letom, čez eno leto bom drugačen kot sem sedaj - to mi daje vedeti, da nisem PASIVEN.... ampak tukaj je zopet zanka, recimo nek verski fundamentalist, lahko le stežavo pride do notranjega uvida, če je že preveč indoktriniran, zanj obstaja samo njegova resnica in nič drugega zunaj tega okvira. Zdaj svetovati si ne upam, ker sem še premlad, da bi lahko celostno povzemal, niti nimam zato potrebnih izkušenj, še manj pa želje spreminjati nekoga, lahko izhajam le iz trenutnega doživljanja delno se upirajoč na mojo zgodovinsko ozadje, ki slonijo na izkušnjah in lastnem doživljanju...  ampak no, to je pač itak samo razmišljanje....

exodus wrote on 24.02.2005 at 15:12:09:

ja se strinjam.

se prav treba je odstrant tisto kar nam onemogoca, da smo tisto kar smo in da se tud sprejmemo takega kot smo.

to je postopen proces.

ampak ne morem si kaj, da me vsaka skrajnost (skrajni egoizem oziroma skopost ali skrajno razdajalstvo), v katero zapade človek, pove, da se v ozadju dogajajo neki nezavedni duševni procesi, ki ne prihajajo iz pristnega jaza, iz sebe. Torej vse skupaj se mi zdi nekako "umetno", torej je v ozadju verjetno bil MOTIV (kako doseči višje samospoštovanje) in ni šlo za neko spontanost, da bi človek to delal, kar dejansko čuti iz duše in mu tako narekuje vest - ne gre za pristnost.  

                                         ***

Meni se zdi zanimiva Jungova razlaga, ki pravi, da je človek sposoben tudi darovanja/žrtvovanja brez sebične zahteve 'dam, da bom dobil' (vsaj, kadar ta dobiček razumemo kot zunanjo potrditev, zunanje povračilo ...). Takšno darovanje je izvirna pot do samospoznavanja, ki so jo po mojem poznali tako Kristus, Mati Tereza in še kdo. Bom poizkusila povzet.

Dar, ki je povezan z zahtevo, pravzaprav ni dar, temveč nekaj, kar si pustim vzeti, zato da bi pridobil. Nesebično darovanje, pravi Jung, pa je v nasprotju s tem zavestna in hotena prepustitev nečesa mojega. Takšno darovanje morda ni deležno zunanjega, gotovo pa se nagradi z 'notranjim' plačilom. Če želim darovati nesebično, moram dar oddati tako, kakor da bi ga uničil. Uničiti moram menjalno vrednost svojega daru/žrtve, ki jo je določila moja sebična zahteva. S tem, ko o zahtevi razmišljam in se ji odpovedujem,  jo pravzaprav tudi ozaveščam. In ta zavest oz. samo-spoznanje je tisti pravi notranji dobicek za darovalca.  

Naslednje spoznanje pa je še pomembnejše. Dar, kakršenkoli že, je simbol nečesa 'mojega'. Dam lahko samo tisto, kar imam. Če nečesa nimam, tega ne morem dati. Človek, ki je zmožen dati-se, pridobi še eno spoznanje, in sicer spoznanje, da je sposoben imeti-se. To pa pomeni, da je sposoben razpolagati sam s seboj, tj. s svojim jazom. Pri takšnem darovanju sem sam sebi darovalec in darovani. Vsako takšno dejanje darovanja namreč pomeni žrtvovanje (delčka mojega) jaza na oltarju lastnega sebstva.

Seveda tudi takšno nesebično darovanje implicira 'dobiček', vendar je bistvena razlika v tem, da tega dobička ne zahtevam od drugega, ampak samodejno pride od mene samega.

o tem bi se se dalo debatirati

v cem je smisel darovanja?

no sej nevem,
ce bi gledali tako na stvar, kot da bi dar unicili, potem nima smisla darovati..

exodus wrote on 23.02.2005 at 20:05:30:



Ne vem sicer, po čem sklepaš na njeno slabo samopodobo. Morda misliš na ponižnost. Če imam prav, potem se ne morem strinjati s teboj, ker ponižnost ne izhaja iz slabe samopodobe, ampak iz zavesti o pravilnosti služiti sočloveku in majhnega ega (seveda ne govorim o tisti vrsti ponižnosti, ko dovoliš ljudem, da te teptajo, ker pač nimaš "jajc" nič nazaj rečt - Mati Tereza je še kako imela "jajca").

Če sem te napačno razumel, se pša opravičujem.

naj nekaj dodam. bilo je davnega leta v mrzli prestolnici, kjer je Mati Tereza prišla po Nobelovo nagrado za mir. vse je presunila njena skromnost, ki je segala do kosti. oblečena v preprosto narodno nošo, ki jo je vedno nosila, obuta v usnjene opanke. vsi ostali pa v najboljših smokingih in dragocenih toaletah. ona je stala tam v svoji skromnosti in prejela nobelovo nagrado.
samo to sem imela namen napisat.
lp
Angel