Bardo_Thodol
|
V trditvi, da tehnološki napredek odpravlja delovna mesta, je mogoče začutiti kanček demagogije. Kot je bilo že omenjeno, se z napredkom res tudi ukinjajo, običajno nerentabilna (in človeka nevredna, garaška, robotsko monotona dela), hkrati se pa odpira cel spekter novih, bolj kreativnih, a tudi zahtevnejših delovnih mest.
Problem torej ni toliko v ukinjanju (pomanjkanju novih) delovnih mest, kot v (ne)zmožnosti hitrejše prilagoditve na pestrejšo izbiro, ki jo ponujajo novi pogoji. Ker smo ljudje prilično inertna, da ne rečem lena bitja, smo iz same lenobe sposobni, paradoksalno, tudi crknit od samega garanja, samo da se nam ni treba lotiti česa novega.
Odgovor na vprašanje, kdo v ekonomskem smislu ustvarja "novo vrednost" pa po moje tudi ni tako (po realsocialistično gledano) enostaven, saj v procesu ustvarjanja ne sodeluje samo tisti zadnji člen v verigi (tisti, ki na izdelku še nekaj privije in ga nato vrže dol s tekočega traku) ampak je potrebno upoštevati prav vse člene verige, ki so bili nujno potrebni, da je do te končne faze pri ustvarjanju nove vrednosti sploh bilo mogoče priti. Za to pa je nujno potrebno tudi izobraževanje kadrov in v tem smislu so tudi predavatelji nujno potrebni členi te verige (pravzaprav mreže), ki nove vrednosti ustvarja.
Sicer pa pri vrednotenju "nove vrednosti" ne smatram kot najpomembnejšega samega materialnega izdelka, pač pa veliko bolj odnose in novo dinamiko, ki ga izdelava tega izdelka v družbi sproži. Nova vrednost torej ni toliko sam izdelek, ampak proces, ki se odvija okoli njega.
V zvezi z UDT bi pripomnil tudi to, da je poleg nekakšnega eksistenčnega minimuma potrebno upoštevati, da človek potrebuje še vse kaj drugega, kot le tisto, kar lahko izmerijo ekonomski kazalci. Naprimer, da se počuti potrebnega in zaželjenega, ali pa potrebo po preseganju, tudi po biti "boljši" od drugih, ali biti "najboljši" ... kar zadevo dodatno zaplete.
|