Miska wrote on 20.02.2005 at 11:59:10:


Miška, za odgovor na tvoje vprašanje exo-tu ti bom poskušala opisat eno resnično zgodbo iz našega okolja (poslušala sem jo po radiu v soboto ob 18.15, ki jo vodi Julka Vahen):
sin je doživel težko prometno nesrečo in je na vozičku, zanj skrbi mati, ki bi zanj naredila vse, skratka se razdaja in ob tem pozabi nase. To traja mislim da šest let. Do neke mere se sinu stanje izboljša, potem pa ne več. Mati srčno upa v izboljšanje, a stanje obtiči na mestu ...Znajde se v precepu, kako naprej ... Prijateljica ji svetuje, naj začne skrbet zase, da tako ne more več živet ... sooča se z občutki krivde, nato sprejme odločitev ... sprejme sinovo stanje točno tako kot je, ker situacije z vsem njenim žrtvovanjem ne bo zmogla spremenit, lahko le še sama zboli. V trenutku sprejema te odločitve se ji je zgodilo ... Življenje je steklo, dela nove stvari, za katere prej ni vedela niti verjela, da bi jih zmogla.

vida wrote on 18.02.2005 at 14:44:44:


.. pod predpogojem,  da  gre za sobivanje na ravni eksistenc, ki se med sabo ne pogojujejo.

Najbolj   jebeno je npr. materi sprejet, da je otrok od nje v bistvu nepogojena eksistenca, čeprav ta otrok šera cel njen psihični ustroj. Tko da ravno na tej elementarni eksistencialni  ravni je razvidno, kako nepomebno vlogo majo pri sprejemanju psihološki mehanizmi vključno z moralnimi, estetskimi ali razumskimi sodbami o drugemu/drugih.    

Dajanje "ljubezni" je lahko tudi velika manipulacija, ki izvira iz najglobjega obupa človeka, ki si obupno prizadeva, da bi bil "vreden" ljubezni, da bi ga nekdo imel rad. Ta obup je lahko tako globok, da če se malo vživim v njegovo kožo, takšnega človeka osebno niti obsojati ne morem.
Ampak slej ko prej se izkaže, da tovrstni biznis itak ne pripelje do tolikanj željene ljubezni. Pa če ima človek res srečo in kanček božje milosti, se prične ljubiti sam. In to je verjetno največ, kar lahko naredi. Ostalo potem steče po svojih poteh.

Mislim, da lahko ljudje manipuliramo tako iz hladne preračunljivosti, kakor tudi iz globokega obupa. Le da je slednje praviloma težje prepoznavno osebi, ki manipulira. Ko se zave početja, se lahko pojavijo občutja sramu in ozaveščenje je tudi edina pot do vzpostavitve ljubezni do samega sebe. Šele ko si dovoljkrat zavrnjen in ti ljudje dovoljkrat zrcalijo tvoje početje - šele takrat po moje lahko "dokončno obupaš" in najdeš izhod drugje- ali v črnem scenariju v smislu suicida...ali pa na poti zemeljske odrešitve oz. ljubezni do samega sebe.

Quote:


Hm... mogoče bi najprej poskusili uskladiti besednjak....ker zame smrt ega pomeni razpad v psihozo....ampak tega najbrž ti nimaš v mislih... Zdaj razmišljam o naslednjih dveh variantah, pa mi povej, katera je taprava, če sploh katera:
- ko te življenje zlomi, pohodi...in ostane samo še pasivnost in v tem smislu "vse kar ti ostane"...kar bi bilo potem zgolj sprejemanje vsega ....to bi lahko navzven izpadlo tudi kot "pomiriti se sam sabo", a v svojem bistvu ne verjamem, da je to res pomiritev, prej propad osebe.
- ali pa ponižnost pred življenjem, ki vključuje za razliko od prejšnje variante aktivno komponento...v smislu aktivnega sprejemanja stvari, ki ne prekoračijo tvoje osebne meje...ampak zdaj smo pa tam...čim je meja, potem je tud ego...


Nekje sem prebrala, da kjer ni napora, tam ni življenja. Da kjer je samo sprejemanje, tam o življenju ne moremo govoriti. Kot da bi imelo življenje samo po sebi, po defaultu vgrajeno aktivno komponento.

Približno čutim, kaj imaš v mislih....ampak nimam pojma, kako to poimenovati...niti nisem prepričana, da je to v resnici ljubezen.

Bi me zelo veselilo, če bi se Toni na tem mestu vključil v diskusijo.

Lilith wrote on 22.02.2005 at 11:31:15:


Lilith,   v tem tvojem razmišljanju o teh stvareh prepoznavam tudi meni lastni odnos   do teh stvari .


Tudi sam ne morem prav razumeti hotenja ( ali mogoče potrebe) nekaterih, da prisotnost  ali dajanje ljubezni povezujejo  z ukinitvijo ( ali " smrtjo" ) ega  kot pogojem.
Ego   je vendar  tako rekoč glavni strukturni element naše zavestne osebnosti .

Seveda pa dopuščam, da misli Loops na povsem nekaj drugega.

Stanje  istosti na ravni  biti/eksitence, kar naj bi pomenilo totalno sprejetje drugega, nima niti aktivne niti pasivne komponente. Samo je.

Jest ne verjamem, da obstaja samo aktivna ali samo pasivna pot do vzpostavitve  istosti na ravni biti. V bistvu  po moje niti ne gre tolk za  neko naknadno doseganje,  ampak bolj  za ponovno 'obuditev' občutja  neločenosti lastne biti od tistega, kar je.  

To   stanje  polnosti lastne eksistence  pa je  po moje nemogoče 'obuditi' tako skozi ekstaitično  občutenje odtujenosti od vsega, kar je, kot tudi  skozi ekstatično občutenje enosti z vsem, kar je. Tovrstna transedenca je nekonkrentna in nadzgodovinska, na  njej pa se vzdržujejujo odrešenjske religije in ideologije s svojimi čisto konkretnimi časovnimi in zgodovisnkimi cilji.

Stanje občutnja polnosti lastne eksitetnce, ki je hkarti dejavna znotraj konkretnega časa in prostora in ki je hkarti tudi nedejavna in nesmiselna v nekem dolgoročnem/nadčosovnem/transcedentnem  smislu, je po moje mogoče doseči le ob odpovedi prizadevanja po odrešitvi sploh. To je tisto hkrati aktivno in pasivno dejanje, ki je značilno za sizifa, ko vali svojo skalo ob polnem zvedanju, da je ta njegova dejavnost nesmiselna in prazna (ne vodi k odrešenju), a vendar bolj  polna in izven vsakega dvoma, kakor bi sploh mogla bit. Le na tak način  se (ne)delujoče ekistence lahko občutjo celovito in nedeljeno, ker le če nimajo kaj za zgubit oz. če se nimajo za kaj (izven njih samih) za prizadevat, so si lahko brezpogojno solidrane.