Mene zanima, ce kdo izmed vas pozna koga ki ima to sposobnost...da ti pove kaj si bil v prejsnjem zivljenju. Sama se zelo zanimam za duhovnost in pred kratkim sem s pomocjo rojstnega datuma si dala naredit eno tako za hec analizo, pa sem bila nad rezultatom presenecena.
Napisano sem imela, da se spominjam rimskega casa...ter da sem bila v Jezusovi sluzbi...da sem delovala zanj.
Nekaj je zelo zanimivo, v zdajsnjem zivljenju je moje zivljenje zelo povezano z duhovnostjo, in ne boste verjeli, ze od malega cutim mocno nepojasnjeno ljubezen do Jezusa, bojim se pa temnih sil...hm, a je to vse moja psiha, ali pa je res nekaj na tem... tanja

enigma wrote on 29.12.2004 at 13:19:53:


lep pozdrav!
človek ima v sebi celo modrost univerzuma, verjamem, da smo pred sedanjim utelešenjem bili že marsikje, dali že ogromno skoz..
jaz npr. sem začuto močno ljubezen, ko sem razmišljal o kraju atlantida..in sem nato slučajno  dobil od enega zdravilca tud odgovor, da sem bil v kraju prisoten in imam od tam prijetne izkušnje. a za kaj več, mi ni htel povedat. rekel je vse ob pravem času,..
in popolnoma se sedaj strinjam z tem..
človeka lahko hitr odplava na potovanje v sanski svet, zato se spontano kaj več o tem in o vsem  zve ko je človek pripravljen na to..

vse dobro

Pri prejšnjih življenjih gre za t.i. false memory / napačen spomin. Reinkarnacije ni.

Petra. wrote on 30.12.2004 at 20:31:01:


On pač misli da so njegovi spomini resnični. Saj verjetno ne laže. On to res verjame.

Sicer pa so vzhodni nauki zelo dobri in vsebujejo veliko znanja o človeku, življenju, zavesti,... Ampak kjub temu, reinkarnacije ni.

gemba wrote on 30.12.2004 at 21:07:17:

Bi se kar strinjal, vsak človek je unikatno bitje. Tisti ki pa  v hipnozi kao govorijo o prejšnjih življenjih...kaj pa vem...Ko sem gledal film Fallen (igral je Denzel Washington) sem se vprašal mogoče je pa to to...  

Nič.

Ne vem, ker še nisem umrl.
In ko bom, če bom ne bom prišel nazaj, da bi ti povedal.

Vse kar misliš dosečt moraš dosečt v "tem življenju".
Če hočeš biti nesmrten potem moraš biti telesno in zavestno nesmrten. Telo in zavest sta tesno povezana.

eh to je sam eno miselno igračkanje

Gemba, praviš, da ni reinkarnacije. Zavračaš tudi vsak obstoj zavesti po fizični smrti? Kako si naj torej jaz razložim ta dogodek.
Pri 19 sem ob srečanju z nekim moškim že prvo sekundo, čim sva se pogledala v oči, zaznala nekaj neopisljivega. Nikoli se mi še ni zgodilo kaj takega. Moški srednjih let je prišel po neko storitev pač in morala bi komunicirati,
toda ob prvem pogledu  sva oba umolknila,
se pogreznila en v drugega,
za njegove občutke ne vem,
toda meni je bilo,kot da bi srečala starega prijatelja, začutila sem, kako se je odmaknil čas teh mojih skoraj dvajsetih let življenjea,
začutila sem, da ga poznam v dno duše,
pa njegovo bolečo osamljenost,
nisem mogla umakniti pogleda, ker za hip je izginilo vse okoli mene,
doživljanje časa se mi je raztegnilo na stotine let nazaj, močan in nepopisno resničen filing, da sva oba dala toliko lepega in toliko hudega skozi,
da sva svobodno jadrala brez teles
in strahovita bolečina me je zajela, ker sva sedaj oba ujeta v telo in v ta fizični, ozki svet, poln omejitev,

medtem ko tam zunaj nekje obstaja svetel, neskončen prostor, poln svobode,

hotela sem se zagnat vanj nekako, ga stisnit, toda točno sem čutila,da ne morem nikakor do njega,ker on ni to telo,
on je nekje znotraj te fizične omejitve telesa
in oba sva čutila strašno bolečino, ker sva sedaj ujeta v ta ozki svet in na noben način ne moreva več en do drugega,
začutila sem čas, kako polzi in koliko časa sem že dala skoz,
kako zelooooo dolgo že jaz obstajam
      - toda ne v tem omejenm materialnem svetu, pač pa tam zunaj nekje
in da "tja ven"  midva ne moreva odleteti, ker sva pač ujeta oba tukaj.

Od te strašne bolečine sem se zrušila v sebi, oba sva padla v hudo depresijo in nisva bila sposobna ničesar reči.
Doma sem bila cel vikend negibna, ničesar nisem mogla...

Svojih dotedanjih 20 let sem doživela ob srečanju z njim kot samo eno postajo, kjer se borim s svojimi težavami, kot neke vrste zapor,
in če sem doživela teh 20, pa jih bom še 3 krat toliko in potem bom svobodna enako kot bo nekoč on (toda on prej kot jaz, ker je starejši od mene) in spet se bova nekoč, nekje, našla.

Strahotna prijateljska bližina in strahoten občutek zapora v telesu in v tem svetu.

Začutila sem tudi, kot da vse skupaj ne obstaja,
kot da ni nič res, kot da je vse, kar je materializiranega okoli mene,
ENA SAMA ILUZIJA IN VSA PRAVILA IN PREDPISI IN PAPIRJI, predmeti, nepomembno, neresnično, je sicer tukaj, toda tako zelo začasno...in tako zelo kratko, to naše življenje tukaj...
Ker tam nekje obstajajo velikanski, nepopisno ogromni, svobodni, neskončni prostori za bivanje, gibanje, letenje, neomejeni, srečni in tudi prostori pekla..in midva sva že živela V NAJSLABŠEM IN NAJBOLJŠEM SKUPAJ, že 1000 let po našem času (tako sem zaznala) in sva se poznala od nekdaj
in kolikorat sva se MORALA NASILNO LOČITI!!
IN TUDI SEDAJ SVA OBA TAKO PREKLETO SAMA, LOČENA EN OD DRUGEGA IN NI POTI ZA NAJU, TOKRAT NE.....

kot da bi najino sedanje življenje bilo samo ENA POSTAJA, kjer sva nekako bila odložena, pot naprej pa naju čaka in ne veva, kdaj se boma VNOVIČ NAŠLA...

Šlo mi je na jok, ampak nisem mogla ničesar, rekla bi mu : stari prijatelj, pa sva se le našla, spet...po vsem tem času moje kazni tukaj, spet ti, zakaj tako zelo trpiš tukaj, tudi jaz trpim...Pa ni bilo treba reči ničesar, vedela sva, kaj čutiva in misliva.
Ko se je zbujal iz narkoze,je omenjal moje ime in ostale sodelavke so to napačno razumele.
Točno se spomnim, da ko se je poslavljal, kako je stal z neko bisago v roki, gledala sva se brez besed na hodniku, ena sama BOLEČINA NAJINE LOČENOSTI v naju. NIsem prenesla, nekako sem morala vse uničiti, vrag mi je zastrupil možgane, da sem vse uničila s temi besedami: Ne boste verjeli, ko ste se zbujali, ste najprej vprašali zame.
On me je pogledal kot te pogleda ranjen človek, brez besed se je skrušen počasi obrnil, ni rekel niti na svidenje, počasi je odkorakal skoraj sklonjen proti stopnicam, sem zaklicala za njim nasvidneje Popotnik. Vedela sem,da se ne bo obrnil več in se tudi ni. On je za trenutek verjel, da je našel sorodno dušo in s tem mojim stavkom je verjel, da me je tudi izgubil. Kasneje nisem nikoli zbrala moči, da bi ga poiskala in se o tem pogovorila z njim. Bilo je preveč mistično,  preveč boleče in moja krivda je bila tista, ki je bila odločila o tem, da se nisva več našla. Krivda zaradi nepravilne komunikacije.

Jaz zatrdno vem po svojem spoznanju, da sem že obstajala, morda ne na tem svetu. Sem pa takšno spoznanje doživela tudi z žensko, enako močno, z manj bolečine, kot da sva že obstajali pač. Preko odnosa z drugim se ti odpre takšen uvid.