Ali ni enostavneje sprejeti? Da je lepota v očeh opazovalca in kot taka zelo subjektivna.

se strinjam, toda 50:50 pomeni tudi, da smo vsi približno enako krvavi pod kožo. Do sedaj res še nisem zasledila kakšne konkretne raziskave, ki bi jasno definirala:

Ne glede na raziskave, je zame varanje čisto preprosto to, če je nekdo v (ljubezenskem ali spolnem) razmerju z eno osebo in je na skrivaj, se pravi brez vednosti te osebe (s katero je morda celo v izpovedanem ali tihem dogovoru o zvestobi) v razmerju tudi z drugo osebo. Na kratko, varanje je to, kar že sama beseda pomeni, prevara, goljufija.

Ta definicija seveda ne velja za prijateljska razmerja, saj tudi, če sem prijatelj hkrati še z nekom drugim, to ne pomeni, da sem s tem prvega prijatelja prevaral.


Temu, da smo vsi enako krvavi pod kožo (torej fifty:fifty), res ni mogoče oporekati, vendar se postavlja vprašanje izvedbenih možnosti. Ker smo moški (po Ruglju) hitri strelci, je to lahko eden od razlogov, zakaj je moškim lažje skočiti čez plot, kot ženskam, ki vendarle potrebujejo malo več priprav na "izvedbeni ravni" ali pa imajo malo višje standarde glede čustvovanja. Obstajajo tudi izjeme, vendar bi si takole po občutku (neodvisno od Ruglja) upal trditi, da je hitrih strelcev med moškimi dejansko neprimerno več, kot med ženskami.

sicer pa zgolj teaser ... če bi ti osebno žensko seksualnost dobro poznal ... potem se v tejle rubriki ne bi zapela ... tko pa  

Bom še sam razmišljal o enem vidiku problema prijateljstva med moškim in žensko, za izhodišče pa bi si izbral quotan tekst Sinjeoke. Seveda so dobrodošli vaši komentarji.

Problem tega stavka  vidim v tem, da sodi v tisto kategorijo kjer pravimo, da " smo po bitki vsi generali " .
Kaj želim povedati ?
Menim, da se vsa poznanstva med moškim in žensko pričnejo kot neko prijetno druženje brez jasnega sporočanja čustev. Tu še ne govorita o nobenem prijateljstvu, ker se še o medsebojnih čustvih sploh ne pogovarjata.  Edino čustvo, ki sta ga drug drugemu pripravljena pokazati in tisti hip mogoče tudi priznati je to, da jima je druženje prijetno. In tukaj se pravzaprav začne nekaj, kar je pravzaprav že zapečateno.
O čem govorim ?
Recimo, da se potencialno gledano za njiju dva zgodi enostranska simpatija  ( ali zaljubljenost ). Za vse to ona dva še ne vesta, ker se samo družita, družita pa se zato, ker jima je prijetno. O lastnih čustvih ju je še tukaj strah govoriti.
Kako se sedaj naj kot moški , ki se znajdem v takšni situaciji izognem temu, da ne bom kasneje izpadel kot najbolj podel človek v tem smislu očitka, da sem izkoristil "prijetnost  druženja " za to, da bi dosegel nekaj več ?

Menim, da je znotraj takšnega razmišljanja tako edino pravilno in pošteno, da preden sprejmem to žensko v svoje življenje  ( se z njo družin in ji pustim pogledati v moje življenje ) , da jo direktno vprašam ali čuti do mene spolno poželenje (t.i. kemijo ).

Vprašati jo moram natančno tako in ne morebiti kot npr. ali kaj čuti do mene . To katero izmed  vprašanj bom konkretno uporabil,  me  bo namreč pripeljalo do zelo različnih odgovorov na njeni strani in s tem tudi do morebiti hudih  čustvenih pretresov v zgodbi najinega prihodnjega druženja.

Torej , če jo bom nagovoril s prvim vprašanjem ( po spolnem poželenju ) , potem bom skoraj gotovo izpadel v tisti situaciji idiot in prostak, ker takšno vprašanje bo zanjo gotovo pomenilo, da me zanima le kot seksualni objekt. Kakšen bo njen odgovor je verjetno vsem jasno, jaz , ki pa sem hotel biti pošten , da nama prišparam neizogibno prihodnjo bolečino, pa izpadem idiot ( pred seboj in pred njo ) in nepovratno uničim "tisto" med nama. Ker  pa takšen   ne želim izpasti in ker čutim do te ženske  tudi spoštovanje jo bom najverjetneje nagovoril z drugim  vprašanjem t.j. ali čuti kaj do mene. Odgovor bo verjetno da in vsa zgodba katastrofe in bolečin se ob svoji že vnaprejšnji določenosti prične.