titud wrote on 19.10.2004 at 11:11:58:



mene vedno znova v osuplost spravljajo razmišljanja, da so družbeni vzorci nekaj, kar mene, tebe in ostalih posameznikov sploh ne tangira ... je neka zakonitost, verjetno od boga dana, na katero ne moremo vplivat ....

wrong ... družbeni vzorec je vsota vseh vzorcev, ki jih imajo posamezniki taiste družbe v glavi, koliko močno se bodo izrazili kot "družbeni vzorec" pa je odvisno kako bo ta vzorec razširjen med posamezniki ... in dozdeva se mi, da sem si ravnokar odgovorila v čem je srž problema "kolektivne nezavednosti" ... to je očitno zaznavanje problema zunaj sebe, ne pa kot nekaj kar je očitno znotraj tebe...

recimo, ne razumem zakaj ti beg v mamila jemlješ kot znak vitalnosti ???  tisti naš mamilaš bi načeloma zaradi permisivnega okolja lahko razvil tudi neko sebi avtentično dejavnost ... tko pa ga je definirala samo droga ...

lahko pa da se najini mnenji razhajata v pojmovanju kaj vitalnost je ... za moje pojme kot vitalnega človeka lahko označim nekoga, ki je večstransko dejaven ... če nekoga definira le droga?, nasilje? ... a takemu sploh lahko rečeš da je vitalen?

Avtentični človek dejansko ne more zapasti v drogo ... toda, še vedno MORA plačevati škodo, ki jo droga puša v okolju katerega del je. Poleg tega avtentični človek je lahko samo nekdo z izgrajeno osebnostjo ... to pa najstniki še niso ... poleg tega biti avtentičen je lažje v okolju kjer je enakomislečih več, biti avtentičen v okolju alkoholikov pa je precej težje ... nenazadnje avtentičnost alkoholna družba dojema kot devianco in nevarnost za svojo ureditev ... in zato se alkoholna družba avtentičnosti praviloma brani ...

sinjeoka wrote on 19.10.2004 at 11:41:03:

skoraj  
ni samo alkoholizem problem, so še druge oblike odvisnosti, poleg drugih drog mislim (odvisnost od odnosov, od hrane, od nakupovanja, od seksa, od duhovnosti itd.)  

Bardo_Thodol wrote on 18.10.2004 at 22:48:59:



he, he he Bardo ... domnevam, da razen tistih prisilnih 55% odstotkov od tvoje bruto plače letno, ne prispevaš kaj bistveno več v skupno dobro ... zdej se morava samo zmenit, ali je tistih 45% dovolj le za golo preživetje ... če ne ...   si se tu malo na laž postavil ...

kar se pa tiče krivde za revščino v Afriki ... je pa deloma to treba pripisat tudi visokim uvoznim carinam in izvoznim subvencijam EU in vseh ostalih razvitih držav...

... vprašanje je zakaj so razvite države tako zlobne ???

... odgovor je sila preprost ... ščitijo moj in tvoj življenjski standard

[quote author=sinjeoka link=1097743997/90#92 date=1098178863]

    če je avtentičnost iskanje linije najmanjšega odpora ... potem ti dam celo prav      

Odpor do početja ne česa, kar občutiš kot izpraznjeno, je zdrav odpor. Nedejavnost oz.  dejavnost po liniji najmnjšega odpra je tako lahko znak zdravja posmeznika ne glede na to, da povzroča dezintegracijo neke skupnosti.  

Quote:


Otrok ne štarta iz popolnoma nobene druge štartne osnove kot iz sprejetosti/ljubezni. Ta se izraz na tolk načinov in oblik, kolikor je človeških natur. Družba je ne more zapvedat, ker jo z zapovedjo  iznič in zanika. Družba lahko zapoveduje in urejujej napr. lastnisnke odnose in v se v tem smsilu angažira za enake štratne možnosti, če seveda svojo razvojno dinamiko utemeljuje na  egalitarnosti in solidranosti. Al pa tud ne, če dinamiko črpa iz razlik  in tekmovalnosti. Ne prvo ne drugu nima nobene neposredne zveze z nudenjem  občutja spretostosti/ljubezni, ki je  edino izhodišče za zdravo  otrokovo samorealizacijo.            

Quote:


Meni tile odstotki kar malo dol visijo, saj se mi ne zdi tako zelo življensko pomembno ali jih je 45 ali 55. Kolikor jih je, zaenkrat zadostujejo za preživetje, ostane  pa tudi še za kaj drugega, tudi za kakšen prostovoljni prispevek.

Ker smo ravno v topiku o pravicah otrok, bi omenil, da varno družinsko okolje ni v tolikšni meri odvisno od procentov, kot od pozornosti, ki smo jo starši pripravljeni otrokom posvečati.  Poznam primere družin alkoholikov, kjer so otroci deležni večje pozornosti s strani staršev, kot v kakšni "zdravi" družini. Seveda se ti otroci od svojih staršev ne želijo ločiti, kljub pijači, ki je moteča, vendar ne tako, kot je lahko moteča popolna zapuščenost (odtujenost)  otrok v sicer takoimenovanih zdravih družinah.

V današnjem tempu življenja, ko se vsi za nečem ženejo (za čem že?),  se pogosto pozablja na bistveno, namreč na medsebojne odnose in na to, v kaj  otroci odraščajo brez starševske pozornosti.  Če je nekdo z otrokom le par minut na dan, pa čeprav mu kupi vse, kar si je zaželel, je to praktično enako, kot da ga sploh nima.




Quote:

(Razvite) države niso zlobne, zlobni so lahko kvečjemu ljudje, pa še to ne vsi iz katerekoli države.
Države imajo svoje interese in trditi, da ščitijo moj in tvoj interes je podobno, kot če bi trdil, da sonce sije zaradi mene in tebe.

Lilith wrote on 19.10.2004 at 12:34:19:


Da zajebeš otrotroka na tak način ne rabiš bit odvisnik oddroge ali alkohola. Po moje se itak več otrok rodi iz nerazsodnosti kot razsodnosti/odgovornosti, pa se na tak način zajebanih otrok ne jemlje družinam vsepovprek. Moramo pač zaupat v en  zdravo osnovo v otroku, da mu kot družba dajemo možnost, da  kljub temu štarnemu hendikepu realizira  sposobnost, da ta hendikep izkoristi kot priložnost zase. Zdravja pa vitalnosti družbe se ne meri po tem, da se imajo v njej vsi enako dobro, ampak po tem, da se ima v njej dobro vsak po svoje...

Hendikepiran otrok si je enako kot ljubljen prisiljen ustvarjat to osnovo na način, da okrog sebe ustvarja okolje, v katerem bo lahko uspeval. Če si ga ljubljen otrok ustvarja s prikupnostjo in prijaznostjo in radovednostjo, si ga bo neljubljen prisiljen z agresivnostjo in grobostjo in nezaintresiranostjo. Oba sta vsak na svoj način lahko zelo uspešna in v svojem početju čist avtentična, vendar na nasprotnih vrednostih  poljih, tako da se v svojem osebnostnem razvoju  ne moreta niti ogrožat, drug drugemu pa kjub temu  omogočata svoj položaj ozaveščat  in s tem presegat. Hendilkepirani ma tako priložnost  presežt svojo izhodiščno  ogroženost/nezaupljivost  in si naučit zavestno zaupat, ljubljeni pa presežt infantilno otroško zaupljivost  in se naučit zavestno in odgorno ljubit. V bistvu gre za prepletanje enakih življenjkih zrelostnih ciklusov, samo da vanje vstopamo iz drugih izhodišč. Vsi moramo dat skoz vse, za nč nam ni treba bit stalno prikajšan in nč tud ne moremo preskočit.