Loops of Infinity
Ex Member
|
En zanimiv kos intervjuja z A. Grabarjem:
Nekateri se celo življenje mučijo z vprašanjem identitete, predvsem pa muči mlade ljudi. Zakaj, in kaj je to identiteta? Kot je v tem vesolju vse relativno, je relativna tudi vsaka identiteta. Vse obstaja na račun svojega nasprotja. Identitete nam narekuje okolje, ter naša dovzetnost in naša hotenja. Tako se v prostoru prepletajo slučajne identitete nekega časa. Kot na jesen, ko padajoče listje nosi veter in se ustvarja nostalgija skozi čas nekih identitet. Če bi to lahko videli kot film, bi videli nešteto zgodb, oblik in načinov človeka, vendar ne bi našli sebe v nobenem izmed obstoječih načinov. Zato se od začetka človeškega rodu vsak človek išče v bistvu, ki je skupno vsemu. Čeprav vsak človek živi neko identiteto, vsakdo globoko v sebi čuti, da je vsaka samo navidezna in začasna.
Zakaj se s temi težavami najpogosteje srečujejo ravno mladi ljudje? Ker so prisiljeni v to. Ko zapiha veter in zaveje njihova doba, se morajo na nek način uravnotežiti in najti v prostoru in času, v katerem živijo. Zato iščejo ustrezno identiteto lastnega preživetja. Če bi življenje popolnoma spoznali in ga sprejeli, se bi razvezali in identitete ne bi potrebovali. Ker pa smo znotraj dogajanja, nas s pojmom obstoj dogajanje samo prisiljuje v neko identiteto.
Kakšni bi bili, če pojma identitete ne bi poznali? Skrajni. Kdor identiteto živi popolnoma, je norec. Kdor jo živi samo kot izposojeno oblačilo, je uravnotežen in normalen. Tisti, ki se v oblačilu počuti kot prevelik jaz, je agresor. Komur pa je oblačilo samo sredstvo za obrambo svojega obstoja, je najbolj normalen človek. Brez identitete ne bi obstali, ker bi se znašli v breznu vprašanja, kamor bi brez odgovora tonili.
Norec, agresivnež, normalnež; kar nekaj imen za eno samo bitje. Kaj danes pomeni biti normalen? To je večno vprašanje. Normalnega ne morete najti nikjer in v nobeni obliki. Vsaka oblika je samo potovanje skozi več ali manj ugoden navidezno umirjen obstoj. O normalnosti se človek, vedno kadar je sam, sprašuje globoko v sebi. Ta navidezni obstoj nam narekujejo neka fiziološka zadovoljstva. To je tako kot bi čakajoči na lastno normalnost, živeli neko vzporedno normalnost. Vsi smo čakajoči in samo upamo lahko na dan, ko jo bomo našli. Tako ves človekov svet teče vzporedno.
Ali smo nori? Ne, samo vzporedni smo. Normalno je tisto, kar naj bi živeli, da bi lahko eksistirali v okviru neke družbe in njenih zahtev. To ni normalno, to je vzporeden način bivanja. Pri sebi pa vsakdo išče mesto normalnosti in miru. Normalnost lahko imenujemo mir, lahko sreča ipd.
Torej bi naj vsakdo v sebi našel svojo normalnost? Tako je. Iščemo pa jo drug po drugem v dopuščanju in ljubezni.
Veliko je ljudi, ki jih drugi označijo, kot nore. Kako bi vi opredelili pojem norost? Kadar ne živite več vzporedno, ampak padete v nasprotno stran in se popolnoma uživite v svojo vlogo, ter jo imenujete normalnost, takrat ste gotovo nori.
Ali bi lahko povedali kaj več o pojmu vzporednosti? Vsi načini človekovih opredelitev življenja, so vzporedni načini. Danes je torek. To je samo vzporeden pojem za neko življensko funkcijo. Na ta torek se dogaja marsikaj. Zjutraj so se odprle šole, ljudje so odšli v službo itd. Vse to so vzporedni ali človekovi pojmi.
Vzporedno s čim ali s kom? Vzporedno z nami ali našo stvarnostjo. Tako, da dejansko življenje vzporejamo z lastnimi pravili. Dokler so ti vzporedni pojmi zajeti v logiko, v sočutje, v humana pravila itd., vzporedni svetovi delujejo smiselno in urejeno. Kadar pa v njih prevlada neko striktno prepričanje, ti vzporedni svetovi podivjajo in takrat so nemiri, krize in vojne.
|