Eva wrote on 13.02.2007 at 18:15:27:


hmmm, to mi ne gre skupaj ... čimbolj gotovo - bolj osvobojeno   lp

ixtlan wrote on 14.02.2007 at 00:54:44:


KAKO?

Senca ni nekaj kar bi lahko odpikal. Isn't it an everyday thing? Je del življenja tako kot svetloba. Če je nekdo dosegel, da mu ne gre več na živce, je vprašanje kolk je v sebi resnično razumel, odpustil, vzljubil! Kaj pomeni zminimalizirati? A ni potem na drugi strani nekaj velikega, in se to tud obrne?

ixtlan wrote on 14.02.2007 at 00:54:44:


Ker sem jest izzval tole ixtanovo izjavo  z lastno izjavo  projekciji moške  duše/anime v konkretno žensko, se mi zdi, da se najprej jest nism prav izrazu.

Pri psihološki projekciji gre za projeciranje  nezavednih/potisnjenih vsebin (senc) lastne psihe na drugega, ki šele na tak način stopijo iz sence postanjeo vidne tud nam. Mislim da pri prenosu anime na konkretno žensko  ne gre tolk za  takšne projekcije sence ampak za preprostejše iskanje zunanjega modela/kalupa, v katerem  bi se mu anima čim bolj skladno prelila, se znjim združla/poistovetla. Kolk pa so pri tem početju na delu tud sence in kolk gre za njihove projekcije pa je moje odvisno od tega, kolk nas npr.  frustrira, da  iz lastne anime delamo senco, ko je  potiskamo v nezavedno zarad dejstva, da jo imamo za  nemoralno, ker nam jo okolje ali celo  tud lastni cenzorji ne dovolijo prelit v živ model (spolne travme in zlorabe v otroštvu, zadovljene rane v partnerskih odnosih,  statusne razlike, celibat, zapor in druge oblike spolne represije..)            

Senca:  

http://www.pozitivke.net/article.php?story=20020830145042459&query=senca


1. Zdravljenje, ego in senca
Zdravljenje pomeni narediti zopet celo (celjenje) in edino pravo zdravljenje je zdravljenje samega sebe. Ko zdravimo, sestavljamo samega sebe v celoto, kar pomeni, da smo trenutno razdrobljeni oz. v stanju ločenosti.
Razdeljeni smo v dve osnovni polovici, ena je "ti, ki misliš, da si ti" (tvoja ideja samega sebe) in drugi del, ki je tvoja senca (vse, za kar si prepričan, da nisi ti). Za večino nas si je težko predstavljati, da "smo" vse, kar mislimo, da nismo. Naše trenutno dobro ustaljeno prepričanje "kdo smo mi" nam seveda onemogoča, da bi o sebi mislili še kako drugače. Temu konceptu samega sebe, samo-indentiteti, mišljenju, ki ga imamo o sebi v normalnem stanju zavesti, rečemo ego. Višji Jaz oz. Pravi Jaz pa smo mi, ko smo ozdravljeni, združeni v celoto skupaj z našo senco.


2. Prepoznanje sence
Vsa čustva in občutki, ki jih doživljamo, nas delajo take, kot smo; v idejo "kdo smo mi" so vključena tudi vsa znana čustva. Zato rečemo, da se nam "meša" ali pa, da postajamo obsedeni, kadar doživljamo neobičajna čustvena stanja. Kakorkoli že, obstaja bolj pozitiven pogled na take dogodke. Zavedaj se, da vse, kar čutimo, nismo "mi", je del naše sence, in kadar se deli sence začnejo kazati v našem izkustvu, je to zdravljenje. To je zato, ker je zdravljenje sestavljanje samega sebe v celoto.

Zelo zanesljiv način za prepoznavanje naše lastne sence je skozi čustva: senca je vse, kar zavrnemo, zanikamo, zaničujemo, preziramo, se bojimo, sovražimo, bežimo stran in želimo, da gre stran od nas in nas pusti na miru. To je zelo pomembno, kajti naučili so nas, da se ne smemo nikoli igrati z lastno senco. Ko smo bili majhni, smo senco poimenovali: "slabo", napačno in gnusno.


3. Odnos: zrcalo
Ob ljudjeh, ki so zelo drugačni od nas, se ponavadi počutimo neugodno. Na primer, če misliš, da si "prijazna" in "uvidevna" oseba, potem te bo glasna, opolzka, nesramna oseba odbijala. Jasno, če se ego indentificira s prijaznostjo in uvidevnostjo, potem je nesramnost in neuvidevnost del sence in jo označimo kot "to nisem jaz".

Kako se počutiš, ko te neki nesramnež okleveta? Strah? Sovraštvo? Prezir? Si želiš, da bi cela situacija enostavno izginila? Če si odgovoril "da" na katerokoli izmed teh vprašanj, si ravnokar prepoznal del svoje sence. Senčni del so vse tiste kvalitete in obnašanja, ki v nas zbudijo neudobne reakcije.

Zato so odnosi večkrat poimenovani kot "zrcala"; v drugih ljudeh vidimo tisto, kar je del naše sence. Odnosi nam ne zrcalijo nazaj našega ega, temveč senco, neprepoznavni del samega sebe. Zrcala odnosov, skupaj z vodenjem mučnih občutkov, nam omogočajo, da vidimo in prepoznamo svojo senco, kar je potrebno za njeno ozdravljenje.


4. Igra krivde
Vsi poznamo krivdo: je nekaj, za kar nismo nikoli prosili, pa vendar je v našem življenju. Krivda je primerna beseda, ki pokrije vse različne načine, s katerimi se odzivamo na našo senco: zavrnitev, zanikanje, gnus, strah, sovraštvo, beg itd. Krivda je način, kako ego reče: "Pojdi stran, nisi mi všeč, ti nisi jaz." Z drugimi besedami: "Živjo senca." Krivda ponavadi spremlja neprijetne občutke, medtem ko se želimo čim bolj odmakniti od vira neugodja, ki ga ego doživlja kot nekaj izven nas. Zakaj je temu tako? Razlog, zakaj je senca tako neprijetna, je, ker ego obstaja samo kot nasprotje sence. Krivda služi kot orodje za ločevanje med egom in senco.

Vsi smo že kdaj dneve in dneve nekoga obtoževali (krivde) za nekaj. Pri tem je ponavadi primešano čustvo ali strahu ali jeze. Ta oseba je verjetno storila nekaj, kar nas je razburilo ali pa nas je globoko prizadelo. Če smo jezni na to osebo, poglejmo globje in opazili bomo, da smo v resnici prizadeti. Nekoga krivimo, kadar nam kaže del naše sence. To storimo zato, ker nam ogroža našo identiteto in ego potrebuje okrepiti občutek ločenosti od sence. Tudi kadar s svojim vedenjem pokažemo senco nekomu drugemu, se za to obtožujemo. Kmalu se ujamemo v igro obtoževanja, ker se obtožujemo.

Radi bi imeli odnose, ki so polni ljubezni in ne prežeti z očitki: radi bi dajali ljubezen prosto in nikoli prosili za njo oz. se počutili, kot da jo rabimo. Ljubezen je, kar čutimo, ko se prepoznamo v celoti, kajti ljubezen je naše pravo bistvo. Ko se prepoznamo v drugi osebi, čutimo ljubezen do nje. Ko prepoznamo Pravi Jaz v nas, čutimo ljubezen do nas samih.

Krivda deluje v drugi smeri: čutimo krivdo, ko zanikamo del našega Pravega Jaza, ki je del nas. Če smo zaposleni z zanikanjem, da nekaj ni del nas (krivda), ne moremo sočasno prepoznavati in se spominjati dela nas (ljubezen).


5. Ples sence
Pomisli na situacijo, ko te je nekdo zares razjezil oz. prizadel in si se počutil ujetega v krivdi. Naj si še tako želel pozdraviti, odpustiti ali preprosto pozabiti situacijo, si se počutil nezmožnega, da bi prešel občutek obtoževanja drugega ("Kako je mogel to storiti?") in se premaknil v prostor odpuščanja, sprejemanja, razumevanja in ljubezni.

Pomni, da je krivda način, kako ego reče senci: "Nisi del mene, ne maram te, pojdi stran." V tem primeru je del sence tisto, kar je nekdo storil, da nas je prizadel. Krivda, ki jo čutiš, je tvoje lastno zanikanje, da si zmožen oz. si že storil tako dejanje nekomu drugemu oz. samemu sebi. Potrebno je prepoznati, da se senca zrcali v bolečih dejanjih drugih ljudi. Druge osebe kriviš za to, ker še vedno zanikaš, kdo v resnici si.


6. Največja senca izmed vseh
Potrebno je videti, da je lahko oseba prizadeta zaradi nas tudi, če nismo imeli namena prizadeti jo, ampak smo samo storili, kar smo čutili, da moramo storiti. Z drugimi besedami: ne moremo preprečiti, da se drugi ne bi počutili prizadeti. To je težko sprejeti, ker to pomeni, da se lahko čutimo prizadeti zaradi drugih, četudi niso imeli namena prizadeti nas. Ego tega noče verjeti, ker bi to pomenilo, da smo si sami ustvarili trpljenje. Ego pa deluje na principu žrtve; vedno je nekdo žrtev in nekdo kriv za to. Značilnost žrtve pa je nemoč, zmožnost da bi se sami prizadeli pa zato projeciramo na nekoga tam zunaj: senco.

Zavedati se moramo, da si druge osebe same zadanejo trpljenje in da mi sami ustvarjamo svoje trpljenje. Kar nas zopet pripelje k zanikanju. Pomisli na ego kot na nemočno žrtev, ki vedno s prstom kaže na druge in pravi: "On je kriv!". Pri tem zanikamo lastno moč, zmožnost, da si sami ustvarjamo izkustvo, dogodke, vključno s trpljenjem. Sami si ustvarjamo trpljenje, ne glede na druge, ali nas želijo prizadeti ali ne.

Pojdimo nazaj na senčno stran. Ko ti ego pravi, da ne ustvarjaš svojega trpljenja, zanika tvojo moč ustvarjanja. Karkoli zanikaš, to je tvoja senca. V tem primeru je senca moč, da sam ustvarjaš svoja izkustva. Ne bi želel tega dela sprejeti v svojo zavest? Če sprejmeš odgovornost za vse dogodke, ki so se ti zgodili v tvojem življenju, odpade sistem krivde in obtoževanja. Krivda in ljubezen pa se izključujeta. Tako smo s sprejetjem odgovornosti za svoje življenje in dogodke v njem sposobni bolj in bolj ljubiti sebe in druge.

Če kdo začne z egom opletat, se ga men tud slučajn ne da brat.  

Jaz sem ta koncept deletov. Ne služi ničemer drugemu, kot da človeka "dol tiši" in povzroča neke "notranje boje". Halo.