Quote:In Angel, je zdaj v eni taki zajebani situaciji, ko ne ve kaj storiti. Ali ostati v varnem pristanu ali se spustiti na odprto razburkano morje, kjer ne ve kaj jo čaka. In zdaj želi pluti po morju in se vračati venomer v varen pristan. Je pa to dokaj normalen pojav. Ko si mlad in nimaš za sabo, bom rekel družine, potem lahko brez skrbi zapluješ in že najdeš nekje varen pristan. Pol pa ta pristan lahko počasi postane monoton in si želiš malo razbiti monotonost. In tu je sedaj Angel. In jaz jo čisto razumem. Sem bil v podobni situaciji. In največja muka je laž, v kateri živiš. In to te sčasomo načne. Razen, če si tak človek, da se ne gabiš samemu sebi in ne preziraš lastnih laži.
Iz pristana, ki te dolgočasi, občasno naskrivaj pluti na odprto morje - to je res ogabno in prezira vredno. S tem razvrednotiš tako sebe, kakor prevaranega partnerja.
Vsak človek se ima možnost odločati med številnimi možnostmi - in trenutno se spomnim vsaj dveh, ki človeku še omogočata dostojanstvo in integriteto.
Ena je ostati v pristanu - če presodimo, da je pristan tega vreden - in se zavestno odpovedati vsem "lepotam" morja. Torej, kot sem enkrat že napisala - uživati ob misli, da na svetu obstaja en čudovit človek, a se mu odpovedati zavoljo tega, kar je prav tako dragoceno.
Druga je izpluti za zmeraj - in se na primeren način posloviti - pošteno je, da partner, katerega zapuščamo, ve, kaj se dogaja (se je zgodilo) in zakaj odhajamo. S tem sebi - pa tudi njemu podarimo možnost ustvariti si novo življenje. In to se mi zdi plemenito, čeravno je lahko ob ločitvi vsaj za enega hudo hudo boleče.
Home
Pages: 
