Title: Re: Zaljubljeni angel
Post by siaj on 04.11.2004 at 19:27:00
Najbolj smešno pri vsem mi je, da se lahko načeloma z vsakim od vas strinjam in rečem, ja točno tako (joj tole mene res že zabava).
Lahko se strinjam z Angelom, predvsem v tem, da je za pisanje svojih osebnih izkušenj na netu potrebno veliko poguma in da marsikdo, ki potem to bere, ... no, kje pa piše, da naj bi sočustvoval ... morda ravno s tem ko "hladno" ocenjuje pripomore k našemu spoznanju.
OK, da menim, da je tvoja trenutna pot trpljenje, sem ti že napisala in tudi to, da sem se jaz osebno odločila za drugačno. No, morda nisem tako jasno predstavila svojega stališča.
Ampak, vem jaz Angel, čez kaj greš, tako da :hug: -- vem, sicer iz nekega drugega zornega kota. Na primer tako, kako se počutiš, ko si prevaran, pa tudi to, kako se po takšnih in podobnih "vzgibih srca" lahko znajdeš v neudobni situaciji, ko izveš, da ima tip punco ... ha ha ... pa kako malo jih je, ki bi to prej povedalo. Jaz sem se znašla v takšnih situacijah zaradi zasljepljenosti in strasti, al pa ja, lahko bi rekli tudi zaradi "vzgbov hormonov" (ta izraz mi je všeč Bardo_Thodol, ker izraz ni čisto nič romantičen, ker ta zaljubljenost, ko spoznamo "hakle" zakaj smo se "ujeli" -- ne, to res tudi ni romantično). Kaj vem, morda zaradi mojega takratnega "psihološkega ustroja", al pa tako, kot sem se jaz pač izrazila "vgibov srca" (toliko naj vam bo jasno: to je metaforični izraz -- ne, nisem mislila dobesedno biološkega srca, ne niti ne srčne čakre).
Kar se mene tiče, ternimologija niti ni toliko pomembna, saj opisujemo življenjske izkušnje. In ta, o kateri govorimo trenutno, je zaljubljenost. Zaljubljenost v enkratni življenjski izkušnji.
Glede varanja imam jaz visoke kriterije, zame se začne varanje že v mislih ... vprašanje, ki se mi potem zastavlja je, koliko časa je potem še smiselno vztrajati v nekem odnosu.
Prepričana sem, da je vsak odnos, ki ga imamo z drugim, življenska lekcija in preizkušnja. Pa ne mislim s tem "drugega" kot kdo ali kaj on je, ampak kaj mi odnos z njim sporoča, kaj me lahko nauči neka konkretna izkušnja z njim. Kaj lahko na podlagi tega odnosa spoznam o sebi. (To, da spoznavamo tako tudi "drugega" je itak jasno. Vendar, ko spoznamo lekcijo, nima več to nobenega pomena.)
In eni so prišli v moje življenje kot razbijalci mojih iluzij. Ne vem, če se bi kaj naučila o tem le iz knjig in predavalnic.
Včasih mora priti veliko "razbijalcev iluzij" (pazi, metafora!), da se streznimo in si rečemo: sedaj je pa dovolj. Tega (upam) sem se naučila. Grem raziskovat, kako se da drugače.
Pa še to: nekako ne vidim svojega poslanstva v kritiziranju drugih. Niti v enem moralizatortvu in obsojanju. Rada pa pokažem na paradokse tistih, ki moralizirajo. Sem pač do sedaj spoznala, da življenje nima le ene dimenzije, da je kompleksno. In iz srca (tokrat iz srčne čakre) privoščim tudi drugim, da to spoznajo - in zato, na koncu posta Sinjeoke, tisto moje vprašanje.
Lepo si napisala ... Sinjeoka, ... v tvojem zadnjem postu na tem topiku. Najprej mi je usekal ven ves moj cinizem, (nisem vedela, da ga še toliko premorem). Človek pa res vsak dan spozna kaj o sebi. Hvala za lekcijo. ;)
|
