Našemu Angelu poklanjam misli Sanje Rozman:

" Ljudje v ljubezenskih odnosih rastemo in zorimo ter s tem postajamo sposobni za vse globji odnos in vse večjo stopnjo bližine, a tudi iskrenosti in poštenosti. Predpogoj za ta proces je, da je zveza monogamna, oziroma, da sta se partnerja trdno odločila, da tistega, česar v zakonu ne dobita, ne bosta "krpala" z drugimi odnosi. Če na zahtevo po zvestobi gledaš z nezrelega stališča, se ti zdi, da se moraš partnerju na ljubo odreči vsem morebitnim lepim trenutkom, ki bi jih nemara lahko doživel z nekom drugim, in to čutiš kot "žrtev" in ječo, iz katere bi marsikdo pobegnil, če bi si le upal. Zrela partnerja pa se odločita za zvestobo zato, ker razumeta, da brez tega pogoja ne moreta eden drugega podpirati pri rasti.  Partner ti je v zakonu ogledalo, od katerega upravičeno pričakuješ, dabo zrcalilo tvoje lepe plati in te opozarjalo - ne na napake, marveč na možnost za izboljšavo! Bistvo duhovne rasti je namreč to, da zrastemo in se raztegnemo zunaj svojih nekdanjih okvirov. Pri tem moramo imeti zaupnega prijatelja, ki nam bo pomagal ozavestiti, kje so še možnosti, ki jih sami ne moremo videti.

Če se za zvestobo zrelo odločiš in za to odločitvijo stojiš z dejanji, je nima smisla doživljati kot žrtev, saj moraš ostati zvest predvsem samemu sebi.

Lilith wrote on 29.09.2004 at 10:12:49:


To se mi zdi nemogoče in iluzija.

tks. za odgovore. lepo napisano t in Lilit.
sem nekako otrpnila v branju vaših postov.
no, če bi živeli v idealnem svetu, bi nas partner privlačil tako močno, da bi si nikoli ne poželeli koga drugega. tako pa živimo v realnem svetu.
včeraj naprimer sva bila skupaj del večera in kar nekaj stvari sva si imela zapovedati. sva kar oba prišla do istega zaključka, da je brez veze najino prijatelstvo pokvarit s kako hot varianto ali avanturo. naj ostane samo hrepeneje.
ja in kaj mi bo hrepenje brez utehe?
tud on ma punco, je rekel, da bi jo lahko prevaral najmanj trikat na teden? pa jo ne? potem me je vprašal kaj jaz pričakujem od njega? rekla sem <nič>, totalno nič. le kaj naj pa pričakujem? love sceno ? sem kr mal zmedena od tolikoih besed in izjav. ne vem sploh kaj naj.
po drugi strani pa sem vesela, da se med nama razen pogovora in bežnih dotikov ni zgodilo nič. kuha pa se v meni spoznaje, da nikoli ne bom njegovo dekle. a ni to žalostno. ko pomislim na to, postanem na smrt žalostna.
in spet smo pri tisti prekleti desetini. nikoli nam ne bo uspelo polno živeti. žal ne.
lp
Angel

zelo lepo napisano, ni kaj.
tks.
lp
Angel

kaj vedel človek bi le,
ko ga tarejo srčne bolečine?
ne vedeti kaj storiti,
morda vse skupaj pozabit;,
žalost nekje utopiti,
z neba sestopiti...

mogoče...

od tam,
do tu,
do neskončnosti.

pesem,
glas morja,
o bog, kako sem sama.

pa stik
dvek dlani.
utrip srca,
za naju dva.

zakaj te ni,
veš le ti...

ja, draga Angel...
saj veš , da ne moreš iskati nikjer drugje odgovorov ...
kot le pri sebi ...
v svojem srcu ...
in , ker imaš svobodno voljo ...so tudi vse odločitve tvoje...
dobro poglej v srce , kaj hočeš in kako ...in kaj nočeš...
potem pa razširi krila ...
želim ti vse najboljše , kakorkoli že bo...

ja. kar se je po zakonu neizbežnosti zgodilo, se je zgodilo. kar tko. naenkarat in pričakovano. vem samo to, da me je prvi poljubil in potem sva se poljubovala. tko pred vsemi. sva šla žurat v Lajbah, palce ne bom izdala, ker me je mogoče kdo vidu. zgodilo se je, da sva dobeseno podlegala skušnjavi in potem vem samo to, da sva v množici ljudi stala in se poljubljala. mi je bilo fino, na moč, njemu pa tudi, drugače ne bi to počela. bi kdo od vas lahko napisal kakšno vzgojno, vem, ker smo temo poljubljanje v javnosti že mel...ja in bilo mi je fino.
se je delal dan, ko sva se poslovila in nehala lizat. evo romantiko. zaljubljeni angel je mel naslednji dan moralnega mačka. pa mi ni niti najmanj žal. zato ker je blo fino.
kako naprej, ko ni več poti nazaj, pa vam ne znam napisat. samo tole sem mogla napisat, ker nikakor nisem mogla bit tiho.
lp
Angel