en_bk wrote on 01.10.2004 at 16:56:25:


Enostavno ne verjamem, da pri dveh, ki se odločita za monogamno zvezo, pri tem tudi ostane. Predvsem zato, ker takšna odločitev vsebuje željo, želja pa sama po sebi mora odpasti, ker če ne, bomo slej ko prej videli nihalo, kako je zanihalo na drugi konec. Če želja po monogamnosti odpade, pa ni več pomembno s kom si odnosu, ker nekako presežeš, transendentiraš odnos s sočlovekom in si v odnosu z Bogom. Tega sicer dva lahko imata skupnega, pa vendar zahtevati ali pričakovati od partnerja, da si bo zatiskal oči pred Vesoljem je iluzija. Manifestacija je vsepovsod in tudi če nekdo iskreno verjame, da ne krpa odnosov drugje in z drugimi, slepi samega sebe.

Da ne bo pomote. Rada sem zvesta in tudi mislim, da sem, vendar pričakovanje drugega, da mu bom zvesta me odbije. Pravzaprav kakršna koli pričakovanja.

Neodgovorno? Moja odgovornost je biti odgovorna do sebe najprej in zame pomeni biti svoboden več kot karkoli. Svoboden v vezanosti. Biti kar si.

Zavedam se, da koga prizadenem s tem, kar sem, vendar to nisem, ker bi tako želela.

Verjamem, da se ljudje v resnici prizadenejo zaradi pričakovanj, ki jih gojijo, in šele ko na nek način obupajo, so lahko svobodni.  



(Zvezdico je namreč odgovornost, ki si jo je naložila (obzirnost) do drugih ljudi in vstopanj v odnose pripeljala do skoraj konstantne bolečine okoli srčnega predela, razrahljanosti živcev, pa še kaj.)

en_bk wrote on 04.10.2004 at 13:13:53:


Kaj ti ni razumljivo? (Npr. ti krpaš svoj odnos z ženo prav zdaj, ko želiš od mene odgovore).

Quote:


Gotovo je biti to kar si, izjemnega pomena za naše duševno zdravje. ampak v mislih imam drobne stvari, ki ne zahtevajo veliko sebe, so pa še kako potrebne, da drugih (v tem smislu drugačnih od nas) ne prizadenemo.
Konkretno imam sedaj v mislih: preveriti pričakovanja druge osebe, preden se spustiš v zvezo z njo.  Eno tako preverjanje ne zahteva veliko - no, razen morda nekoliko zavre spontanost v izražanju lastne telesnosti ali čustev - a le za kratek čas. In potem se še zmeraj lahko spustimo v odnos s to osebo, če smo presodili, da je ne bomo z našo prisotnostjo prizadeli.

Lilith wrote on 04.10.2004 at 13:36:16:


Ti potem verjameš, ker si ti presodila, da je ne boš prizadela, da bo temu tako?

No, jaz namreč ne več.

Lilith wrote on 04.10.2004 at 13:55:22:


Oh, hvala.

Trpljenju se itak ne moremo izogniti, to je moje mnenje.  In odsotnost preudarnosti pri človeku tud ne obstaja, ker je to pravzaprav razum, tisti taisti, ki tolkrat zavaja in je ovira in tisti taisti, ki je navsezadnje lahko postane naš prijatelj.

Lilith wrote on 04.10.2004 at 13:36:16:


Je pa jeba, če smo to preverili in vedeli, da ni prav in kljub temu rinemo naprej. Če naprimer vemo, da imamo za sabo nekoga, ki vemo, da ga ne moremo zapustiti, ker je del nas(mene) in pred sabo nekoga, ki nam je drag in ga tudi ne želimo izgubiti in potem trpimo sami in oseba, ki je pred nami. In na koncu spoznamo, da se vsekakor ne izide. Govorim iz lastnih izkušenj.

In Angel, je zdaj v eni taki zajebani situaciji, ko ne ve kaj storiti. Ali ostati v varnem pristanu ali se spustiti na odprto razburkano morje, kjer ne ve kaj jo čaka. In zdaj želi pluti po morju in se vračati venomer v varen pristan. Je pa to dokaj normalen pojav. Ko si mlad in nimaš za sabo, bom rekel družine, potem lahko brez skrbi zapluješ in že najdeš nekje varen pristan. Pol pa ta pristan lahko počasi postane monoton in si želiš malo razbiti monotonost. In tu je sedaj Angel. In jaz jo čisto razumem. Sem bil v podobni situaciji. In največja muka je laž, v kateri živiš. In to te sčasomo načne. Razen, če si tak človek, da se ne gabiš samemu sebi in ne preziraš lastnih laži.