ego-3p wrote on 27.08.2011 at 20:40:49:

Robi wrote on 27.08.2011 at 21:11:49:

Tako Robi!!  

Regresija-če tisočkrat povem in nočejo razumeti (duša-brezčasna genska spominska koda naše vrste,ki s v trenutku spočetja individulizira iz kolektivnega naše vrste oče- mati= individulni subjekt.IN individualno preide ob smrti  v elementarno akumulirano realizirano +duh-nezavedno-neživljenjsko.Totalno napačno razumejo življenjski  duh akumulirno-ralizirano telo preide s smrtjo v elementarno dimenzijo. Četrta dimenzija je življenje flore 5 favne- človek je 6 dimenzija vesoljne samobitnosti-7 prehod v  -8 ki je vesoljno samospoznani človek. Vse dimnzije izhjajo iz iz trteh kjer je človek 6 kot živo samozavedno bitje ,sedma prehod 8 samospoznani človek,ki je zopte vezan na tri višje dimenzije izven zemeljske(= 11 Daat vesoljna zrcalnost človeka in vesoljne samobitnosti BOga teološko-zlitje v enost!!.  

Vrtnica wrote on 27.08.2011 at 16:25:51:

Bom še jaz po svoje probal razložiti; glej, ko novo ustvarjena ali novo nastala človeška duša dozori in je pripravljena za utelešenje v človeško meso so ji po njenem lastnem nagnjenju ali nravi dodeljeni starši s sorodnimi lastnostmi, kateri bodo najprimernejši in najučikovitejše ustrezni za njeno pozitivno življensko pot v grobi materiji, katero pač mora vsaka dozorela človeška duša vsaj enkrat prehoditi. Dedne lastnosti se prenašajo samo po mesenem telesu, ne pa po duši. Vsaka duša je edinstvena in ne nastane tako kakor naše materialno telo, kjer moški zastavi svoj dedni red skozi svoje potomce, ampak je vsaka duša nastala z edinstvenimi lastnostmi, lastnosti mesenega telesa pa podeduje po redu svojega telesnega prednika.

Duše, ki imajo približno podobne lastnosti se privlačijo in družijo skupaj, zato jim tudi rečemo, da so sorodne, pa čeprav nimajo s samim sorodstvom, kot ga razumamo pri materialnih telesih, nič skupnega. Takšne še neutelešene sorodne duše se po naravnem univerzalnem redu, zaradi privlačenja enakega z enakim, tudi zadržujejo v bližini že utelešenih sorodnih duš in skušajo z vsakim spolnim aktom teh utelešenih sorodnih duš, se utelesiti v ta spočeti zarodek, vse to pa uravnava vesoljni nespremenljivi univerzalni Božji red.

Duše, ki so že prehodile človeško materialno pot, se ponavadi več ne utelešajo, saj je materialno telo za dušo tako, kakor zapor za ujetnika, le razen nekaj izjem, katere se po svoji svobodni volji odločijo za ponovno pot mesa, zaradi želje ponovno doseči poslanstvo, katerega v prejšnem mesenem življenju zaradi svojih napak ni dosegla.

Potem, se ponovno utelešajo tudi duše, ki so že dosegle svoj zastavljen cilj, vendar z namenom višjega cilja, katerega tudi ureja univerzalni Božji red. Ponovno se tudi utelešajo človeške duše, katere so nekako kazensko utelešene v nižje razvita materialna telesa prebivalcev drugih planetov.

Ko duša zapusti svoje materialno telo, takrat tudi  meseno telo umre, se nekaj časa še zadržuje v bližini živih materialnih teles, potem je pa po svojih prevladujočih dobrih ali pa slabih delih prestavljena v točno takšen svet in okolico kakršnega si kroji sama. Kot sem že prej rekel se le redke duše odločajo za ponovno utelešenje, zato ker jim je onkraj ljubše in manj težavno.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 27.08.2011 at 21:54:12:


zdi se mi pomembno izpostaviti, da duša lahko izbere tako biološke starše kot skrbnike.
zdi se mi pomembno izpostaviti, da je vladajoči red ustrezen nadvladanemu redu.
13-i ton pa prikliče večji vzorec. Roka usode te vabi in katapultira v svobodo, da odpotuješ domov.
to je pa tam, kjer je srce pa vsi drugi organi okrog njega.

Vrtnica wrote on 27.08.2011 at 18:12:03:

Vsako dušo, ki še ni prehodila pot mesa neustavljivo privlači materialno utelešenje, ravno zaradi doseganja višjih ciljev in stremenja za dokončnim razvojem, kar je posledica združenje ali vrnitev nazaj v enost.

Vsaka duša ima občutek, da je utelešena zato, da bi naredila nekaj velikega, v resnici je tudi tako. Duša ki stremi za slavo sveta in zaznamovanje v človeški zgodovini, je še zelo slabo duhovno razvita in jo predvsem vodi ego, kateri ne priznava duhovnega življenja. Če se takšna duša podredi egu in podleže užitkom in strastem, katere ji nudi ego s svojem mesenem telesom, potem pač ne more duhovno napredovati in ostane na razvoju pred utelešenjem ali pa celo nazaduje.

Duša, ki pa ne stremi za slavo sveta in velikimi materialnimi dosežki, ampak s svojem srcem in ljubeznijo do bližnjega preseže svoj ego, ter se tako postopno dviguje na svoji duhovni poti, pa kmalu spozna svoj življenjski cilj, ki je resnično nekaj največjega in najvišjega. Šele zdaj lahko duša spozna, da je resnično utelešena za nekaj velikega, ta občutek potem ni le prazen ali medel, ampak resničen pogled in vodilo za izpolnitev najvišjih ciljev, ki si jih je zadala pred utelešenjem.

Duši je pred utelešenjem predočeno celo življenje, ki bo sledilo v mesu, kakršno bi moralo biti za izpolnitev njenega poslanstva. A kljub temu duši ostane svobodna volja in se po utelešenju z izbrisom vsega prejšnjega spomina lahko ravna po svoji svobodni volji, in ne po predočenem življenju pred utelešenjem. Če dušo premamijo čari sveta, jo svoj lastni ego zasužnji, če pa duša razvija srčno ljubezen, jo vedno večja ljubezen popelje v neskončno samostojno svobodo.

Pa lep pozdrav.

Robi wrote on 27.08.2011 at 21:11:49:

Pravljice , tako kot oseba ki  je spomin , v realnosti je ni cisto preprosto.

Eva wrote on 27.08.2011 at 22:12:14:


Po moje so ji starši določeni in potem, če je potrebno,skrbniki tudi, saj drugače ne bi imelo smisla materialno življenje. Duša še ni samostojna, zato bi bila neumnost, da bi večno nespremenljivi univerzalni red dopuščal lastno izbiro še nesamostojni duši.

Nespremenljivi večni univerzalni red je samo eden, ampak se lahko meddimenzijsko prepleta.

Ja, res je v srcu se rojeva svoboda.

Pa lep pozdrav.