Indigo, meni se zdi tale topik eden najzanimivejših na tem forumu trenutno in tudi debata se lepo razvija, lepo
In ti dvomi so problem, jaz se z njim ukvarjam pri sebi lep čas, pa se moram tudi malo pohvaliti, sem naredila nekaj korakov v smeri rešitve, samo pride vedno in vedno nova preizkušnja.
Mislim, da se besede, (sploh zapisane, če samo pogledamo na koliko različnih načinov lahko beremo eno samo knjigo mi sami, pa potem še drugi....) lahko razumejo na različne načine in to je med drugim tudi problem, ki je glavna preokupacija humanističnih znanosti v sedanjem času, mislim pa (nisem pa tu ravno doma), da je to problem tudi znanosti, ki se ukvarjajo z drugimi predmeti in drugimi metodami, da pač tudi tle ne morejo biti rezultati popolnoma objektivni in pod nadzorom.
Drugo so pa spet motivi, s katerimi nekaj napišemo (katerih se lahko zavedamo ali pa tudi ne) ... ampak jaz mislim, če pride do nesporazuma in je ena iskrenost na delu, potem se zadeve razčistijo. hmmmm iskrenost, kaj pa je to? ha ha
Tukaj se po moje marsikaj zatakne. Iskrenost do sebe, iskrenost do drugih. Hočem povedati, vsi vemo, da nosimo "očala", samo priti pri sebi to temnih lis teh "očal", tistih lis, ki nam popačijo sliko, tistih lis, ki delajo za našo korist, ki pa včasih sploh ni koristna.
Evo sedaj ne vem (dvomim) če sem bila jasna ... pa se bom navezala na primer, ki ga je podal en-bk, pa tudi na odgovor tituda.
Jaz se načeloma (idealno) strinjam s titudom, tajming se je res izkazal za brez veze, kar se mojih izkušenj tiče, lahko da ta tajming ubije zvezo med partnerjema, postane en dolgčas in to ravno zaradi tega, ker je vse tok predvidlijivo in tok ubija svobodo, ubija pa tud romantiko.
Ker jaz sem bila nekaj časa taka žena, kot jo je opisal en-bk, "in basic" v vseh treh potezah. Pa sem morala priti tudi do spoznanja enih blaznih dvomov v sebi, do nezaupanja do partnerja. Šlo se je pa tudi za neka načela, principe. Ampak ene take, kot sem si jih jaz nafurala, da bi moglo to zakonsko življenje nekako zgledat "in regular". Zakaj sem pa težila, je bilo pa globalno tole: jaz tebi darilo (kuham, trpim pravzaprav, ko to počnem, mi gre to na živce, čeprav je bilo to spoznanje za nazaj) ti pa men s tem, ko zamudiš, kot da se poserješ na ves moj trud. Ker glej, jaz sem si vzela čas zate (sem se odrekla, hej, morda bi raje počela kaj drugega).
In pol enkrat sem si morala sama priznat vse dvome, in moj "teror", pa sem si rekla: a mi je tega treba? Saj jaz sploh nisem tole, za kar se predstavljam, za koga jaz sploh to počnem? Pa po drugi plati, a sem tok nora, da zahtevam od partnerja ene zadeve, ki njemu ne sedejo, mu omejujem svobodo (pa ravno jaz jo tako cenim). Komu zdej ta igra sede?
Hočem rečt, en ego (tak zlo materialističen) je lahko zadaj, lahko, ni pa nujno, vzrokov je več. In dvom je lahko povezan z njimi.
Itak pa, če nas kdo pohvali, smo relativno hitro pripravljeni verjet v to in ne dvomit, če se pa kdo ne strinja z nami, je pa živ užas. Jaz sem pri sebi prišla do tega, da dvomim celo, če me kdo pohvali, si rečem, ej to neki ni uredu, to je sumljivo. Sem prišla pri sebi do najglobjega in najbolj paradoksalnega dvoma sploh, ki se v bistvu glasi: ali mi bo uspelo? v smislu: sej menda mi vendarle ne bo ratal. Ker lajf je pa itak tragedija in v tej tragediji se jaz kar dobro počutim, enkrat sem tragična junakinja, drugič si pa zberem vlogo komične junakinje.
Torej, kar se mene tiče, je pisanje na forum bolj stvar ene take literature (fikcija) in ravno s tem, ko ne povemo vsega, pustimo domišljiji in sanjarjenju bralca (bralki) prosto pot: naj zgodbo poustvarja naprej in kakor želi in če bo pri tem spoznal še kakšen svoj vložek, pa še toliko bolj za njega.
Spoznaj samega sebe. In: sprejmi se. Ker če boš sprejel cigana v sebi, ne boš imel problema s sprejemanjem ciganov.
Mislim, pa da je morda ravno dvom tisti, ki je temelj nekega spoznavanja sebe, ker dvomim jaz pravzaprav ne rada, to je eno tako trpljenje na zemlji, fino je da čim bolj odpravljamo dvom v smeri gotovosti, ampak po moje pod pogojem iskrenosti do sebe in drugih.
Home
Pages: 
