exorcist
Ex Member
|
Ko skuša Sebstvo združiti dozdevno nespravljiva protislovja, se ne moremo vedno izogniti bolečini. Bolečina in trpljenje so zdrav, nedolžen del življenja na tem planetu, čeprav nas nekateri kričavi glasovi Nove dobe (New Age) želijo drugače prepričati. Brez boja ni razsvetljenja. Z resno in odločno psihospiritualno diciplino, predanostjo in iskrenostjo pridemo do osvobajajočega samospoznanja, znanja o sebi, po katerem vsi hrepenimo.
Trpljenje ni bolezen ali posledica slabe karme, kot razlagajo nekateri. Je naravni del življenja, polnega izzivov, s katerimi razvijamo psihične mišice. Je tudi druga stran kovanca, če prvo imenujemo srečo. Samo tedaj, ko se trudimo, da bi za vsako ceno ušli trpljenju - zaradi človeške šibkosti, premalo poguma ali poenostavljenega mišljenja - nastajajo številni hudi kompleksi in duševne ali telesne bolezni. Bolečina je zgolj nevtralni znak, ki usmeri našo pozornost k nekemu posebnemu vprašanju.
Trpljenje, ki ga povzročijo take in podobne okoliščine, je zelo očiščevalno. Ko smo se po začetnih dvomih dokopali do spoznanja, da je bila usoda z nami zelo ljubezniva, se nam počasi začne svetlikati, da smo duhovna bitja. Ta zdravilni uvid je intuitivna zaznava nadčloveškega nekoga ali nečesa "tam zgoraj", ki nas varuje. "Tam zgoraj" je v resnici "v srcu", drug izraz za nezavedno, kjer prebiva Sebstvo. To je tudi zanostno zavedanje naše božanskosti, temlječe na logiki, da mačke ustvarjajo mucke, psi mačke, krave teličke, bog pa ustvarja nas. Naš edini problem je v tem, da smo pozabili, kdo je naš pravi starš.
Starejši verni so včasih rekli: "Ni odrešitve brez križa." V mislih so imeli notranji duševni križ, ki jih je vlekel v nasprotni smeri. Če sedimo nepremično, zberemo vso notranjo moč, se ne premaknemo niti za centimeter, umirimo um z globokim in počasnim dihanjem, zavrnemo vsako nespametno misel, a se tudi ne bojujemo z impulzi umora ali samomora, se spiralno dvignemo na novo gledišče, od koder imamo nov, objektivnejši pogled nase, na druge in dogajanje. To je odrešitev. To je individualizacija. Kar smo imeli za nerešljivo, uničujočo katastrofo in čustveno zmešnjavo, smo preprosto prerasli - s potrpljenjem in pripravljenostjo mirno sprejeti še posebej kritične okoliščine, uporabljajoč dobro, staro, preizkušeno tehniko.
Vir: Živeti z Jungom
|