Quote:ce se to dogaja le po nakljucju in za hip, zakaj pol tok raznoraznih naukov, praks, uciteljev itd.?
1. za brez veze?
2. al je dejansko mozno tud kej dosezt/sprakticirat in ne le za hip, sam da nismo lih pripravljeni vlozit iskrenga truda?
Vera in misel/dejanje se med seboj na enem mikro nivoju v bistvu zmerom pokrivajo, nam oblikujejujejo posamična prepričanja ter povzročajo majhna zadovoljstva. Ta zadovoljsta potem drobimo po istem principu proti neskončnosti, pri čemer smo za vsako misu/dejanje posebj pripravljane dat roko v ogenj. Iz pozicje take razdrobljenosti prepričanj pa pol ni možno delat sinteze, ne da bi se vsako posamično prepričanje vsaj delno omajalo. Ko pa se začnejo majat drobna prepričanaja, se nas polasti panika, češ da se ni na nobeno stvar več mogoče zanest, da ni nč več za ziher in na tako trhlih temljih tud vera, zgrajena na takemu prepričanju, zgine.
Vera je lahko bolj trdna in zadovopljstvo zihr celovitejše, če se prepričanje gradi na posamezni misli/dejanju ampak na njihovi sintezi. Samo se tle noter skriva past, da se hotenje po sintezi misli/dejanj izključuje z njihovo avtonomnostjo, ker prav avtonomnost je predpogoj za analizo drobitev proti neskončnosti, pri čemer vsaki nadlajni/misli dejanju
nujno podeljujemo njihovo avtonomijo.
Tko da po moje se vzpostvaljata dve vrsti pojmovanja zadovoljstva:
- zadovoljstvo kot seštevek posamičnih neskončnih majhnih prepričanju, da je vsaka misel/dejanje v sebi avtonomno in resnično
- zadvoljstvo, ki prepričanja o resničnost misili/dejanja gradi iz njihove sposobnosti sineteze na račun avtonomnosti
Učitelji se najdajejo tako za eno kot za drugo pojmovanje zadovoljstva in jest tud verjemem, da mnogi v svoje učenje vlagajo ves svoj iskeni trud.