titud wrote on 17.11.2003 at 12:29:27:


Kako to misliš? Oziroma, kaj se takrat zgodi?

titud wrote on 17.11.2003 at 16:03:15:

ce se to dogaja le po nakljucju in za hip, zakaj pol tok raznoraznih naukov, praks, uciteljev itd.?

1. za brez veze?

2. al je dejansko mozno tud kej dosezt/sprakticirat in ne le za hip, sam da nismo lih pripravljeni vlozit iskrenga truda?

Quote:


Vera in misel/dejanje se med seboj na  enem mikro nivoju v bistvu zmerom pokrivajo, nam oblikujejujejo posamična prepričanja ter povzročajo majhna zadovoljstva. Ta zadovoljsta  potem drobimo po istem principu proti  neskončnosti, pri čemer smo za vsako misu/dejanje  posebj pripravljane dat roko v ogenj. Iz pozicje take razdrobljenosti prepričanj pa pol ni možno delat sinteze, ne da bi se vsako posamično prepričanje vsaj delno omajalo. Ko pa se začnejo majat drobna prepričanaja, se nas polasti panika, češ da se ni na nobeno  stvar več  mogoče zanest, da ni  nč več za ziher in na tako trhlih temljih tud  vera, zgrajena na takemu prepričanju,  zgine.

Vera  je lahko bolj trdna in zadovopljstvo zihr celovitejše, če  se prepričanje gradi na posamezni misli/dejanju ampak na  njihovi sintezi. Samo se tle noter skriva  past, da se hotenje  po sintezi misli/dejanj izključuje z njihovo  avtonomnostjo, ker prav  avtonomnost je predpogoj za analizo drobitev  proti neskončnosti, pri čemer     vsaki nadlajni/misli dejanju
nujno podeljujemo njihovo avtonomijo.  

Tko da po moje se vzpostvaljata dve vrsti pojmovanja  zadovoljstva:  

- zadovoljstvo kot   seštevek posamičnih  neskončnih majhnih  prepričanju, da je vsaka  misel/dejanje v sebi avtonomno in resnično

- zadvoljstvo, ki   prepričanja  o resničnost misili/dejanja gradi  iz njihove sposobnosti  sineteze na račun avtonomnosti

Učitelji  se najdajejo tako za eno kot za  drugo pojmovanje zadovoljstva in jest tud verjemem, da mnogi  v  svoje učenje vlagajo ves svoj iskeni trud.            

Quote:

3. Ker nas je strah?

Quote:



ARS wrote on 02.10.2003 at 07:24:17:

Ta vera, ki si jo ti na zacetku imenoval "dar Boga".. je posledica tega, da nic ne ves.. in potem ti preostane samo verovanje. Strah pred smrtjo v bistvu.

Se pa strinjam da je vera zelo pomembna.. pri drugih zadevah. V bistvu ne gre za glagol "verovati" ampak je to nacin zivljenja. Vera v dobro.. recimo.. vera da si se ziv. Ker to, da si jutri se ziv je posledica tega, da danes verujes, da si ziv.

Vera je nekaj podobnega kot strah.

Znotraj je prazna, okoli je pa nič ni.

Vernik verjame v nekaj,

v kar ni povsem prepričan,

ker ga v to prepričujejo drugi,

ali pa se v to prepričuje sam.