Glede na to, da je tale topik namenjen svetovanju,  je čist brez veze, da se spuščamo v analiziranje vzrokov in polsedic alkoholizma. Punca jih iz svoje pozicije niti ne more ugotovit niti razrešit. Edino kar ji lahko svetujemo je to, da je to problem obeh tastarih in da pri  pri celi zadevi nima poplnoma nč zraven. Naj  se zato proba čim prej in čim bolj neboloče, brez jeze, maščevanja ali pretriranga truda, da bi pri njiju iskala razumevanje,  čustveno  od niju  distancirat čimprej tud eksitenčno al vsaj prostorsko  osamosvojit. Naj se tastara dva  uničta med sabo al pa izkopljeta kakor vesta in znata, to dejansko ni njen problem: ker ga ni povzročila niti ga ne more odpravit, tega od nje nihče nima pravice pričakovat in ji nihče ne more ničesar očitat, če ju pošlje nekam in se loti reševat sebe.

Ko sem jest to fotru naredu pa se spokal od bajte, se je zaroletov vanjo, štirinajst dni pil do daske pa grozil vsemu sosedstvu, da se bo fentov. Ker se očitno  ni,  so njegove grožnje počas zgubile na kredibilnosti in ker ga počas ni nobeden  več šmirglov, se je moral  na bolj pozitiven način začet borit za pozornost. Tud mojo, ki jo je od takrat naprej dobil le še parkrat na leto za ta velike praznike, tud če po tistem skor da ni več pil al pa vsaj s pitjem ni več poskušal nasilno zahtevat pozornosti, sočutja  in razumevanja za njegove 'probleme'. Pomoje zato,  ker si je prav s pitjem  končno nakopal resen problem: s pjačo je  spravu v prerani grob ženo, takoj za njo pa z njo od doma naterov še sina. Je dejansko  postal boljši človek, čeprav ga  jest nism več spustu do sebe. Al pa glih zato.  Je umrl pred dobre pol leta, tko da tega ne bom nikol zvedu.      

exorcist wrote on 11.04.2004 at 19:23:27:


Niti ti ni potrebno iskat odgovora, išči zakaj ti sam v sebi nisi čisto zadovoljen in boš največ naredu s tem zase in tudi za druge.  


P.S. In kar naenkrat boš spoznal, in vedel vse odgovore na stara zastavljena vprašanja.

Lilith wrote on 12.04.2004 at 11:29:25:


jap, hvala ti za tole Lilith ... ravno danes, ko sem napisala to, kar sem napisala, sem v vsej jasnosti to tudi DOJELA. Da v bistvu je bil to le tisti trenutek njegove prisebnosti (poštenosti do samega sebe in drugih) in je dojel in končno odšel.

srce si res, ker si mi tole povedala

Lilith wrote on 12.04.2004 at 11:29:25:


Tud ostajajo ne zarad njih. Moja mama je zmerom govorila, da bo še tolk  potrpela, dokler s sestro ne zrasteva. Sestra se ravno zarad tega  nikakor ni mogla izkopat iz njunga z alkoholom zatrupljenga razmerja, še s svojo familjo se je vanju zapletla in tud po mamini smrti fotrovo pijačo sprejemala kot dejstvo: sicer  zlo motečo, ampak 'v paketu' z njim. Jest sem ga zavrnu v paketu in tega sestra nikol ni mogla razumet, mi je  to očitala, ker je tako dobila še mojo 'porcijo', tako da sem se moral več ali manj od vseh skupaj distnacirat. Zanimivo, da je sestrin mož zaslutu ta fatalni učinek fotrovega alkoholizma na mojo sestro, zato je svojo nišo za preusmerjanje pozornosti od  ženine fascinacije nad fotrom  nazaj nase  najdu prav v alkoholu.  Odkar fotra ni več, se je odnos med njima čist spremenu, se je mož iz občasnega  in napol tajnega priložnostnega veseljaka  spremenu v odkritega pivca iz kljubovanja, ki s pijačo izkazuje svojo avtoriteto, samostojnost in clo superiornost a'la fotr. Tko da če se otrok ne uspe distatncirat od odnosov, pogojenih za alkoholom, se mu to zna otepat celo življnenje. Tega  bi si vsaka straša  morala zavedat, tko bi alkoholu (kolikor je že prisoten) nikol ne bi smela dopustit,  da bi oblikoval njun odons do te mere, da ga njun otroc začel obravnvat kot nujen, neizbežen in neločljiv del partnereskega  odnosa. Ko to postane, tle ni več pomebno,  kdo je agresor in kdo žrtu,  ker če sta oba tastara namočena v  to alkoholno mešanico,  se mora otrok  distancirat od čustvenga vpliva obeh  tastarih v celot, ker se le na tak način lahko  distancira tud od fascinacije nad  alkoholom sploh.

Alkohol deluje na možgane popolnoma enako kot heroin.
Alkoholizem je bolezen(in to prenosljiva).
Jest recimo nisem alkoholik pa sem vseeno bolan ker zivim z alkoholikom. To vpliva na moje zivljenje.
Včasih negativno včasih tudi pozitivno. To sem sprejel,
ker to je vse kar lahko naredim zase.
Spoznal sem, da v alkoholiku zivita dve osebnosti:
ena je dobra po srcu in dala bi ti vse ce bi le imela,
druga pa pooseblja hudiča. Odkar to vem se pogovarjam samo s tadobro osebo. Pri tadrugi je distanca.

Ej tolko sem imel opravka v svojem zivljenju s tem problemom, in še zdej ga imam tako da se mi sploh ne da več.

Exo ti pa preberi se kaksno knjigo na temo droge in  alkohol, da boš vedel kaj sploh pišeš.
Kako lahko povezuješ opijate in jo_inte in mečeš vse v en koš. Zaradi takih bedakov kot si ti imamo takšno vlado in sistem. Res to me pa res razpizdi. Jebemti teoretike.

Lepo se imejte pa velik se smejte

Med branjem zgornjih vrstic so me prevevali prav mešani občutki. Po eni strani sem bil vesel zase, ker sem se tako brez problemov in hitro izključil iz svoje primarne, z alkoholom zaznamovane družine, po drugi strani sem pa tako žalosten, ker še predobro čutim, kako se počutite vsi vi, ki ste opisovali svoje težave.

Z obema staršema alkoholikoma sem živel do svojega 24. leta. Fizičnega nasilja ni bilo prav veliko, zato pa toliko več psihičnega, najhujše je bilo pa stalno vzdušje negotovosti, nesprejemanja, gneva in nemira. Tak zrak sem dihal 24 let!

Ko danes premišljujem o tem, zakaj to na meni ni pustilo usodnih posledic, saj vsa načela in pravila alkohologije zame ne veljajo, sem odgovor šele pred par leti našel v poglobljenem iskanju oziroma spoznavanju samega sebe, predvsem preko spoznavanja in odkrivanja svojih prejšnjih življenj ter vključevanju zakonov inkarnacije v svojo osebno življensko filozofijo.

Vsem tistim, ki ste pisali o sebi, nekje proti koncu pa tudi omenili to, kako je nemogoče, da bi situacijo spreminili (pomanjkanje denarja, navezanost na ostale družinske člane ipd), bi rad povedal, da se prav tu skriva bistvo problema. Če mislite, da se ne da nič storiti, hkrati pa odkrito prosite oziroma pričakujete, da bodo drugi nekaj storili za vas (dobri ljudje, inštitucije ipd), to pomeni samo eno stvar. Na ta svet ste prišli, da izkusite to, kar trenutno doživljate. To sprejemate vdano, kot da tako mora biti. Seveda si želite, da ne bi bilo več tako, toda pri tem pozabljate, da ta svet ustvarjamo mi sami. S svojo voljo. Ki pa je vsi vi žal ne uporabljate. In s tem že stoletja in tisočletja iz življenja v življenje ohranjate enak način razmišljanja in reagiranja. Če bi poznali svoja prejšnja življenja, bi videli, da ste ne glede na zunanje okoliščine vedno mislili, čutili in delali enako: niste vzeli SVOJEGA življenja v SVOJE roke. Pustili ste, da so drugi imeli moč nad vašim počutjem, vašo srečo, notranjim mirom in naravnanostjo.

Vsi mi zdaj živijo v času, ko imamo najbolj ugodne možnosti, da temu naredimo konec. Okolje in družba je danes v primerjavi s starimi časi zelo sprejemajoče in razumevajoče. V srednjem veku so ženo, ki je pobegnila pred nasilnim možem, prignali nazaj v okovih! Danes se vračajo same, oziroma sploh nočejo oditi!

Nesvoboda je tako močno zasidrana v nas, da sploh nočemo biti svobodni! Prav to pa si naša duša tako zelo želi!

Sploh ne morem verjeti, da je toliko tega. Veliko nas je, žrtev pijancev in njihovega neodogovrnega početja.



Ena žalostna zgodba za drugo. Tudi jaz bi lahko dodala svojo... Pa saj so si "podobne".  
Ni izgovora za grdo ravnanje. Čim prej je treba iti. Čim prej in čim dlje.

Vsem