ixtlan wrote on 09.04.2004 at 21:40:29:


b5 wrote on 09.04.2004 at 22:57:07:

In kaj bo policija konkretnega naredila? Razen tega, da jih bo (če jih bo) usmerila, kje lahko poiščejo najbolj ustrezno strokovno pomoč? Se motim, da policija v takšnih primerih ukrepa tako, da pride, pijanega in nasilnega očeta začasno odstrani do iztreznitve in to je to? In potem? Potem se oče vrne v isto okolje, isti, kot je bil in nadaljuje z istimi dejanji… Policija je po mojem mnenju lahko le trenutna rešitev, nikakor pa ne dolgoročna.

Pa še na nekaj ne gre pozabit po moje. Katjuša sama pravi, da ni povedala vsega, iz njenega prvega posta pa je razbrati, da je oče agresiven. In kdo ve, kam in kako se bo razvila njegova agresivnost potem, ko policija pride, ga odpelje in ko se oče vrne nazaj domov?

Quote:


Tisto, kar sem izvzela iz teksta, ki ga je napisala Katjuša me je najbolj zadelo. Direkt v srce, ker vem, Katjuša, kaj to je, ker te tako dobro razumem. Vedi, da se tebi, zaradi tega ne bo nič naredilo. To kako čutiš, je čisto normalno. Te zelo občudujem, ker si to tako iskreno napisala.

Nisi "slučajno" zašla na ta forum, veš.

Glej, jaz sem doživljala kot otrok tudi pravi pekel ... vzrok alkohol, predvsem alkohol ... seveda so tu potem še drugi takšni ali drugačni vzroki zakaj oče pije in si "ne more" pomagati ... samo to je pač bil problem mojega očeta, tako kot je to problem tvojega očeta ... zakaj je potrebno toliko kalvarije? ... ker se gremo reševalce, ... obupano mu mečemo, v reko, v kateri se utaplja, rešilne pasove, enega za drugim - pa nič ne pomaga ... tako kot bi morda lahko dejala, da je bil moj oče žrtev alkohola, smo bili tudi ostali žrtev alkohola, pa ga nismo uživali ... spregledati je potrebno, da alkohol kot tak, na sebi, ni problem, ampak je to tisti, ki mu uživanje alkohola predstavlja beg (pred življenjem samim, takšnim kot je) ...
Vas vse okoli tvojega očeta je STRAH, mamo je STRAH, zato je paralizirana in se mu ne more postaviti po robu ... edino rešitev v svoji nemoči, da bi spremenila situacijo potem vidiš v tem, kako bi bilo najbolje, da ga sploh ne bi bilo. To bi bila nekako tudi taka rešitev .. no, morda še najmanj sramotna.
Moja situacija je bila taka, da sem živela z očetom "le" dve leti, pa potem na nas tudi ni pustil pri miru, se je v pijanem stanju vedno znova vračal in nas maltretiral ... ko je bil trezen seveda ga ni nikoli bilo ... tko da se ni dalo z njim rešit ničesar. Sem živela tudi v majhnem kraju, vsi so nas poznali, oče se je mnogokrat valjal ob cesti ves pijan ... totalna sramota zame - kot odraščajočega otroka ... ja in tudi jaz morda nekje globoko v sebi sem imela željo, naj vendarle izgine - ker to ni prav želja po njegovi smrti kot taki, ampak po UKINITVI tega obupnega stanja. Ta težnja se je pri meni izrazila tako, da sem kot otrok (začetek osnovne šole), ko so me v šoli spraševali po osebnih podatkih (pred celim razredom) in je prišlo tisto zame najbolj moreče vprašanje "oče" dejala, da je mrtev ali pa sem na kakšne obrazce poleg njegovega imena naredila + . Nazadnje pri vpisu na fakulteto. Samo, ni da bi se preveč spet primerjala s teboj .. ker kot rečeno, vsaka zgodba alkohola v družini je pojem zase ...
Samo to ti hočem povedati, da te razumem, da je še veliko takšnih, ki imajo takšne ali podobne izkušnje. Pomembno je, da spregovorimo, da tega ne skrivamo. Ker to ni sramota - to je del življenja in je rešljivo. Pa na koncu pride tudi odpuščanje, veš. Sedaj še ni morda čas za to pri tebi ...
Tudi to sem opazila: občutki krivde - za situacijo, za katero niti slučajno nisi odgovorna,..... zavedaj se v vsakem trenutku, da je to problem tvojih staršev, ki ga morata rešiti.
Kako, na kakšen način rešiti... debata se vrti okoli policije --- jaz imam po svojih izkušnjah tako mnenje o policiji: v otroštvu, ko so kdaj prišli (če jih je  kakšen sosed poklical ker se je mama tako vnaprej dogovorila, ker me nismo imele telefona) so bili to zame angeli v modrem.
Sama imam v osnovi izredno pozitivno mnenje o policiji in te kratkoročne rešitve so tudi ključ za dolgoročno rešitev. Mislim, da premalo zaupamo policiji, v bistvu delajo dobro delo. So pa njihove moči omejene, pa so bile v tistem času, ko smo imeli pri nas doma te probleme, še bolj omejene, sedaj niso več toliko -- precej bolj resno vzamejo te zadeve in malo več pooblastil imajo tudi, tko da se pridružujem mnenju - priporočilu ostalih: policija DA.
Pa še ena smer rešitve se nakazuje, na to smer si že stopila, ven iz sebe dati, spregovoriti, to ni nek tabu, to je vse rešljiv problem.

Želim ti, da bi iz te  situacije, v kateri si zbrala do sedaj že veliko POGUMA, VZTRAJNOSTI, MOČI in LJUBEZNI, stopala z odločnimi koraki naprej v smeri rešitve, predvsem lastne (pa tudi bratove, upam, da imata dober stik in si bosta pri tem stala ob strani),..... včasih, na žalost, pa nam ni dano, da bi rešili tudi drugih.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro.  

Ixtlan, bi bilo fino, ja, če bi bile zadeve tako enostavne. Pa včasih niso, vsaj po mojem védenju ne...

Saj ne oporekam strokovnemu zdravljenju očeta, sploh ne. Je tudi po mojem mnenju obvezen del »zdravljenja celotnega problema«. Ampak se mi zdi, da je ločitev od flaše samo prvi korak, zadaj pa se skriva še polno pasti. Tudi mama je v končni fazi neke vrste soodvisnik, ker nekaj takšnega sploh dopušča, in tudi ona bi morala spremeniti kar nekaj stvari pri sebi, oz. jih začeti drugače dojemati. Nisem prepričana, ampak če se dobro spomnim, je tole soodvisnost dobro opisala tudi Sanja Rozman v Peklenski gugalnici. Popravite me, če se motim. Ampak OK - to je tisto, s čimer se je treba soočiti potem, ko je uspešen prvi del – ločitev od flaše.

Jaz sem razmišljala bolj o tem, ali je poklicati policijo res vedno tisti pravi korak, ki ga je potrebno narediti, ko se dogaja nasilje.

ixtlan wrote on 10.04.2004 at 12:42:54:

Bi bilo zelo lepo, ja, če bi nasilnež to dojel. Dajva vzet črni scenarij. Alkohol in nasilje je velikokrat problem, ki ostaja v družini. Se o njem ne govori. Žena skriva, od kje ji raznorazne podplutbe, modrice in uporablja vse vrste možnih neresnic, da jih prikrije. Otroci skrivajo, ker imajo takšnega očeta, od katerega namesto ljubezni dobivajo udarce, doživljajo verbalno in neverbalno nasilje. Beri, kaj je doživljala siaj, ki tega sicer ni mogla skrivat, ker se je oče valjal ob cesti ves pijan. Bi bilo zanimivo slišat, kako bi se v okolici izrazila siaj, če bi se pijanost in nasilje dogajalo le za štirimi stenami. Bi poskušala med svojimi prijatelji to zatajiti ali bi zmogla povedati resnico – totalno sramoto zanjo kot odraščajočega otroka? In če se to dogaja samo za štirimi stenami, je to tudi nasilnežu v redu, ker tako lahko nadaljuje s to vrsto početja, na zunaj je oh in sploh v redu, za štirimi stenami pa se dogaja, kar se pač dogaja. Kaj se torej lahko zgodi po tem črnem scenariju? Namesto tega, kar si ti napisal in kar bi bilo zelo lepo, če bi se to zgodilo, gre oče po iztreznitvi v prvo gostilno, se ga napije, pride domov in prav zato, ker si je žena dovolila to, kar si je dovolila (poklicala policijo torej), postane nasilje še hujše. Kaj si je vendar dovolila, kako si sploh kaj takšnega upa, s tem ga je namreč osramotila pred celotno okolico in še in še se verjetno dogaja v takšnem primeru. In vprašanje je, če bi si takšna žena še kdaj upala poklicat policijo, oz. v tem primeru in po tem črnem scenariju bi bile posledice, da se pokliče policijo še hujše.

Ne vem, kakšen je Katjušin oče, mi je dal pa precej misliti tale Katjušin stavek:

Quote:

Lahko da samo grozi, lahko da se v teh besedah skriva kaj več. Težko je vedet, kaj bi se res zgodilo… tudi, če bi šli na policijo…

Drugače pa - ja:

ixtlan wrote on 10.04.2004 at 12:42:54:

Se močno strinjam s tabo, svetovat tudi po mojem mnenju ne moremo, lahko pa se o tem pogovarjamo. In morda Katjuša, ki edina pozna celotno situacijo iz vseh naših besed in misli uspe izluščiti tisto, kar bi bilo najbolj primerno za njeno situacijo.

Saj teoretično nam je vsem kristalno jasno, kaj bi bilo treba narediti. Ampak kaj, ko sta teorija in praksa včasih na čisto nasprotnih polih in je teorijo in tisto, kar veš, da bi bilo treba narediti, včasih tako težko res tudi narediti… in kolikšen je ta razkorak pri Katjuši ve le ona, saj je ona edina, ki pozna celotno zgodbo in celotno situacijo…

Prav je poklicat policijo, ko si ogrožen zaradi nasilja kjerkoli, tudi v družini. Če špekuliraš, da bo zaradi prihoda policije naslednič nasilje še hujše, v resnici na ta način z nasiljem soglašaš. Nasilnežu je potrebno postaviti meje in policija je pri tem v pomoč. Pred leti so morda kje res sami policaji pokazali več razumevanja za nasilneža kot za žrtev, a so se stvari sedaj že kar spremenile na bolje. Zakonodaja jim daje več pooblastil in tudi izobražujejo se.

Če nasilnežu ne postaviš nobene meje, bo nasilje tako in tako nadaljeval in stopnjeval.

V bistvu so nasilneži na nek način slabiči (saj se spravljajo le na fizično slabše od sebe). In ko začutijo, da postajaš odločnejši in s tem močnejši (gre za notranjo moč, ki jo izžarevaš, ko se trdno odločiš postaviti se zase), da jim preko določene meje več ne dovoliš, da si celo upaš poklicati policijo in se postaviti zase, se kar zmedejo in z nasiljem prenehajo.

sijaj, kaj ti smatraš za alkoholizem, da bi rekla, da je nekdo alkoholik? tisti, ki je vsak dan pijan, morda 1x v tednu, mesecu ali celo 1x samcat v letu?

exorcist wrote on 11.04.2004 at 18:47:59:


hja lestvice alkoholizma, kakor kdo to dojema ... nekateri, bolj radikalni, bi dejali, da je vse, kar si ti naštel alkoholizem ... sama ne mislim tako. Če se ga nekdo recimo napije le enkrat na leto, je to njegovi družini precej lažje zdržati in se to sploh ne postavlja kot problem, če seveda takrat vse povprek ljudi okoli sebe ne maltretira, potem, hja družina je lahko tudi v strahu kdaj bo to tisti dan v letu, ko se mu bo "strgalo", skratka, alkohol sam na sebi ni tako slab, slabo ga je zlorabljati. Tako nekako  ... zadovoljen z odgovorom?

exorcist wrote on 11.04.2004 at 19:23:27:


te popolnoma razumem, ker se ti očitno znaš tudi brez tega sprostiti ... in če se znaš, pol res tega ne moreš dojeti. vprašanje seveda je na mestu.