apostat
Ex Member
|
Tukaj gori večkrat zasledim, da vsako stvar, če kdo toži za takšno ali podobno stisko, da si vse napačno razlagate - vse skup začinite z religioznim pridihom, da se mu nekaj "božanskega" dogaja, kar je dejansko psihoza ali kako podobno duševno stanje, všetvši halucinacije in podobno.
Hočem razjasniti, da to ni neko božje psoredovanje, da e človeku odpreji "izvenčutne" zaznave, ampak funkcioniranje možganov, ker dejasnko vidimo in slišimo z njimi, čeprab smo gluhi. Zakaj je do tega prišlo imaš več razlaga, od biološko- genetskih dejavnikov, okoljsko-vzgojnih....
Vprašajmo se, brez da "vtikujemo" Boga zraven, zakaj človek zapade v nevrozo, psihozo itd.? Čemu je tako?
Odgovor je preprost - to je posameznikov sestop v bolezen, ker je njegova edina še znosna življenjska okoliščina, brez katere ne more preživeti, gre za neke vrste obrambni mehanizem, da se dokončno ne zruši tudi na biološki ravni, da mu npr. zaradi stresa ne odpove srce, si ustvarijo človeški možgani trajen ali začasen "umeten" svet, ki pomeni temu človeku zadnje pribižališče, azil, v katerega se lahko zateče in zapre ored "zunanjimi sovražniki". Nkedo se v psihozo "zateče", kajti razsežje psihoze je zanj edina še znosna možnost preživetja. S pomočjo medikamentov se lahko vsakih nekaj mesecev "dvigne" v tragični svet svoje resničnosti.
Sprašujem se, ali je pacienta z vsemi terapevtskimi sredstvi "vračati" v njegovo kruto resničnost etično dopustljivo? Ker to pomeni nekoga nazaj "privleči" v resničnost, v svet trpljenja, kjer le vegetira? Nismo s tem obudli le njegovo telo, duh pa še naprej ostaja mrtev? Kreirali in poustvarli smo "zombija" ali človeka priklopljenega na aparature - živega mrtveca; saj imamo pred sabo človeka, ki je biološko živ, osebnostno in socialno pa mrtev...
???
|