titud wrote on 09.03.2004 at 12:20:15:


nepristranska? WTF? od kod pa to?

in ali sem od koga hotela kakšno sodbo?

ker v tej vezi nisem jaz nikakršen faktor, pa tudi s punco si nisva blizu in sem bila precej naključno v to potegnjena - dobesedno z ulice na kavo in dekle v jok ...

jaz sem se vprašala kajkšni so vzroki, da moškega pripeljejo do tovrstnega obnašanja ... če se ti zdi, da je to izrekanje sodbe, potem stari moj sploh ne veš, kaj je sodba

pa da ti razjasnim še en pojem ... pravo ni nikoli nepristransko in sojenje po defoltu zahteva, opredelitve za ali proti .. vmesne variante kot jo premorejo FDV-jevci vsi po vrsti ni ... (zato me znova in znova boli glava, ko kdo iz vrst FDV-ja omeni človekove pravice)

...in slovenska družba je ena izmed tistih, ki še ne razume, da se s pravom ne da vseh pizdarij rešiti ... da se moramo za bolj uspešno reševanje problemov med ljudmi naučiti umetnosti pogajanja


pa razčisti si še eno stvar .. tudi pravno...
v čem je razlika preponderance of proof in pravičnostjo ...

sinjeoka wrote on 09.03.2004 at 12:30:52:



Valjda da si pričakovala eno potrditu lastne sodbe,

Quote:




ker tud če v  vezi ti nis bla  nikakršen faktor, pa tud če si  punco si nist a blizu in si  bila precej naključno v to potegnjena, je punca točn vedal komu se bo zjokala. Že s tvojo prisotnostjo kot samske emancipirane punce si  si zbezala z nje tisto vredntenje odnosa, ki je hkrati (ob)sodba. Če bi se ista punca  na kavi dobila s kakšno kolegico, ki ima doma enako al pa še bolj zateženega tipa kot ga ma  sama, bi ziher iz svojega tipa nardila fejst  fanta, ki je včaih mal težek v stilu  'saj sama veš, deci pač'.        

Quote:


Mlada moja, če rečeš o nekomu da je tiran, pol je to sodba. Na revolucinoranem sodišču bi po taki sodbi padale glave.


Quote:


Će že hočeš moj fdv-jovski pogled na pravo, me je pri njem vedno iritiralo njegovo sklicevanje na  nepristranskost,  ker nepristranskot je mogoče dosegat le  znotraj veljavnih/uzakonjenih vrednot. Za in proti se je mogoče uravnoteženo  opredeljevat le  znotraj teh vrednot, zato so  največji zločini zoper človeštvo zmerom pravno formalno korektni, ker se sodbe proti po defoltu izrekajo  nad tistimi, ki imajo drug sistem vrednot. Fdv-jevske vmesne varinte niso nč drugega kot priznavanje različnih vrednot in iskanje možnosti za njihovo  koeksistenco. Pravo zarad opredeljevanja za ali proti enostavno ni pravo orodje za take stvari urejat.      


Quote:


Pogajat se folk začne,  če je od zadaj čutit učinkovito pravno prisilo. V slo glih te prisile ni čutit, zato folk misli, da bo zase več potegnu iz pravdanja kot iz pogajanja. V zda se npr. za marsikaj  da dost boljš izpogjat, ker se pogajalci zavedajo učinkovitosti sodišč in ker so tam itak vsak interes da dost precizno  izpogajat, ker se mu da postavit dost natačno denarno  ekvivalenco.

 

Quote:


Pravo zame tud ni pravo orodje za opredeljevanje do tega, kaj  pravično. Pravo je samo orodje za ločevanje pravega od nepravega, ko družba že  deseže en vrednostni konsenz o tem, kaj naj bi to blo.

sinjeoka wrote on 09.03.2004 at 16:23:19:


Razprava po moje poteka o sodbi, jest jo hočem samo  umestit  kamor spada, v cajt pred izrekom in ki zato lahko prinese drugačno sodbo, če sploh kakšno.  


Quote:


Evo definicije: emancipiran človk  ne pristaja na tradicinonalno pojmovanje in razdelitev spolnih vlog, ampak zahteva, da mu okolje prizna takšno vlogo, ki ustreza njegovi lastni percepciji samega sebe.  

Partnerstvo dveh emancipiranih oseb v modernem smislu   pomen, da med sabo uskladita poglede na svojo vlogo v patnersekm odnosu in se jim pogodbeno zavežeta. To hkrat pomen, da si  za tisto kar ne moreta uskladit, puščata svodobo do meja, ki ne ogrožajo partnerske skupnosti. Zdej v bistvu ni važno,  a je ta partnerska pogodba sklenjana na zaćetku zveze al pa si jo ustvarjata sproti, pomembno je le, da je njuna zveza  vedno utemeljena na njej in da razpade, ko se je eden ali oba pogodbena partnerja ne držita več. Če je pogodba dobra, bo predvidla tud sankcije in pogoje odstopa od pogodbe in s tem naj bi se emnacipran človk zaščitu tako  sebe kot partnetrja pred  neljubimi 'žrtvenimi' ali 'tiranskimi' odnosi, ki so lahko  poseldica tako  osebnih  vzorcev kot prevladujočega družbenega vpliva in ki  pozročajo motnje v funcioniranju tako pojmovane skupnosti.

Ne rečem, da tako partnerstvo ni možno ali v moderni družbi celo zaželjeno in spodbujano, vendar se ma sam za  postmodernista.  Vrejamem v to, da je za partnerski odnos, v katerem lahko vsak  osebnostno raste, nujno potrebna ljubezen. Ljubezen ima pa miljon in en  obraz in od nekoga, ki se mu je starševska ljubezen kazala samo skoz zatiranje njegovih potreb in prepovedi jo bo tud sam pač najbolj intenzivno znal izkazovat do partnerja le skoz ta sprevrnjen način. Če bi se  s partnerjem zavezal, da bo v odnosu z njim povsem enakopraven in bo to svojo vlogo do njega brezhibno opravljal, v se bo  tem odnosu tkorekoč prisilejn odrečt izkazovanju  ljubezni,   zarad  zatiranja tiranstva kot izkazovanja ljubezni pa tud tiran v odnosu ne bo osebnostno rastu, dabi lahko premagal svoje tiranstvo oz. si   bo skušal svoje tiranske težnje  zadovoljit izven partnerskega odnosa. Moja teza  je, da  v ljubezenskem partenerskem odnosu mora vsak ljubezen izkazovat kot ve in zna, ljubezenska alkimija pa pol iz teh odnosv nardi eno funcionalno skupnost al pa tud ne in v tem je pač 'rizik posla'. To je zihr precej večje gemblanje  kot pogodbeni partnerki odnos, zato so tud  izgube in dobitki večji. Emacipranost članov postmoderne partnerske zveze, ki temlji na ljubezni in ne na interesnem dogovoru, je  v taki postmoderni partnerski skupnosti v tem, da oba zavsetno reskirata , da se bosta  zacikala v odvisniški odnos tiran-žrtev al pa bosta imel clo to srečo, da bosta inovativno 'izumla' čist funkcionalno skupnost, v katerem bo vsak izražal ljubezen na način, da bo bo s tem hrabril izražat ljubezen  tud drugemu. Jest verjamem v to, da je bistvo ljubezni prav vnašanje  inovativnosti v odnose in ne v ziheraških preigravanjih  nekih tradicionalnih družbenih vzorcev z religioznim ozadjem niti v služenju neki družbeno pričkavani funkconalnosti transakcijskega tipa s tržnim ozadjem.

Emancipacijo torej enačim z inovativnostjo v odnosih, ki pa jo je prav zarad njihove unikatnosti težko po kakršnihkolih kriterijih   ocenjevat,  jo vrednostno sodit in s tem vsiljevat drugim skupnostim kot vzorec, ki se ga bodisi sme bodisi mora držat. Zdej sem pa že v navezi s topikom o odprtosti, kjer tumbaram o tem, da  se v odprti družbi tud zaradi tega, ker vsak pripada najprej svoji primarni skupnosti, vsak tud mora zvedat, da je njegova percepcija realnosti nujno zmotna in jo zato nima pravice vsiljevat drugmu. Da se je alkimiji ljubezni treba zavestno prepusti, da najde najbolj unikatno rešitu in da  pogodba tega ne more naredit ampak da je morda lahko le  izraz spoznanja, da  alkimiji (še) ne  zaupamo.

titud wrote on 10.03.2004 at 09:44:10:


ok dobro ... I got your point, samo ti si spregledal mojega

Prvič, odnos, ki sem ga opisla ni tradicionalen odnos moški-ženska, ampak je bilo v preteklosti tovrstnih deformacij v družbi več. Mislim pa da ne tolk, da bi temu rekli, da je bil odnos med moškim in žensko praviloma tak. Zatorej tovrstna tiranskost za moje pojme ni tradicionalni odnos.

Drugič, če dobro prebereš, to ni nek odnos ki bi ga vsak dan videvala med svojimi vrstniki .. potemtakem ne moreš reč, da zahtevam drugačne odnose v družbi, kot v večini primerov... jaz namreč v postu obdelujem izjemo...

Pa da se razumeva ... jaz čist verjamem, da obstajajo v življenju moške in ženske vloge in bi bilo narobe to spremenit na silo... bi bilo pa fajn počasi ozavestit, da moški in ženske drug brez drugega ne moremo, da bi se končno nehali obnašat poniževalno do nasprotnega spola.

In če o nekem pojmu razpravljam mu moram dati ime .. in tiranija je v mojem besedišču tista beseda, ki opredeljuje tako obnašanje .

Tiranija se ne izraža samo v odnosu moški ženska.
Kdor je tiran, je tiran do vseh, do katerih je lahko.
Moški s tiranskimi nagnjenji, je ravno tako, ali še bolj kot do žensk, tiran do drugih moških. Stalin je naprimer poleg tega, da je ustrelil eno od svojih žena, dal pobiti tudi skoraj vse svoje najbližje moške sodelavce. Da ne omenjam milijonov pretežno moških žrtev tovrstnega potenciranega tiranstva.

Vsakdo najbrž pozna tudi primere tiranije, ki jih zganjajo ženske, najpogosteje do drugih žensk. Mačehe so pogosta tema tudi v pravljicah.

Tiranija je karakterna lastnost in se ne razvije pri vsakem človeku, tudi s slabo vzgojo ne, preprečiti pa je tudi dobra vzgoja verjetno ne more popolnoma.
Je pa vedno usmerjena in sicer s pozicije moči proti slabotnejšim (moški tiranizira žensko, mati tiranizira hči, diktator tiranizira ljudstvo ipd)

titud wrote on 10.03.2004 at 11:42:00:

Patriarhalna ureditev s tiranskim karakterjem posameznika po mojem mnenju nima prav veliko veze.

V zgodovini dobro znani tiran, rimski cesar Neron je gor rastel pod popolnim in izključnim materinim vplivom, ki je zastrupila svojega moža, sicerl tipično copato in ni bil nič kaj reprezentativen primerek patriarhalne družbe.

Poznam pa nebroj primerov, ki so bili vzgojeni v strogi patriarhalni družini, z dominantnim očetom in ki niso postali tirani.

Kot pravim,  je to  karakterna lastnost posameznika, ki z družbeno ureditvijo nima druge veze, kot, da v določenih primerih dopušča, da se ta lastnost bolj izrazi.

Bardo_Thodol wrote on 10.03.2004 at 12:08:31:


Folk, večinsko vzgajan v patrirahlnem duhu, sam prikliče takega furerja,  da mu na nacionalni ravni odšpila vlogo tirana. Seveda ni mus, da si ti sam tiran po karakterju, da folku odšpilaš to vlogo, čeprav se  v zgodovini  pogosto ti dve zadevi prav lepo pokrijeta.