To je laž. To zadnje. Sam si jo pišeš. Pišeš da ljubiš vse ljudi in hkrati pogojuješ to ljubezen, torej ne ljubiš tiste, ki delujejo napr. negativno.
Ali vidiš to?
Če ljubiš, ljubiš. V tistem trenutku čutiš ljubezen.
Ne moreš vse ljudi ljubiti. To ni možno.
Me zanima, kaj je zate sploh ljubezen. Sprejemanje? Brezpogojno sprejemanje?

Ti piši, ti razmišljaj. Kot sam praviš:
N.

Napisal sem simbolno, kar pomeni, da hrana ni dobesedno hrana ampak vse kar daje uzitke moji dusi(simbolno, saj ne verjamem vanjo). In v ta kos ne spadajo samo materialne stvari, ampak tudi custva, sporocila nezavednega (kar verjetno drugi imenujejo bog) in seveda ves materializem,... vse, kar me osreci,...

ja, v materiji je edina stalnica sprememba

v Bhagavad Giti med drugim nekako takole piše glede tega na kratko..."...razumnega človeka takšne spremembe ne zavedejo..."

mi v bistvu nismo grobo materialno fizično telo, niti nismo subtilno fino telo, ampak smo duša, čista zavest katere obstoj ni odvisen od materije in kot takšni ostajamo vedno nespremenjeni

ko se rodimo imamo telo dojenčka in otroka, nato sčasoma dobimo novo preobleko ki se ji reče mladenic/ka, nato prehajamo preko srednjih let kjer ustvarimo določene stranske produkte (otroke) ter družino in še kasneje imamo/dobimo telo starca/ke

vse te spremembe so zunanje oz. materialne (bodisi grobe fizične ali subtilne)  , vendar zavest o "nas" ostaja vedno enaka....ne moremo rečt da smo bili kot otrok nekdo drug, zdaj pa vec ne....mi ostajamo vedno/večno "mi", ker imamo večno identiteto katere namen in interes je  ljubezen oz. služenje Bogu, le da se tega ne zavedamo cist dobro ali pa sploh ne

( malo bolj pozoren pogled ljubezni nam razkrije, da je iskrena ljubezen v bistvu služenje )


in podobno se zgodi ko nase telo preneha delovati...to ne pomeni da "nas" ni več ali da ne obstajamo, ampak v skladu z našimi aktivnostmi in željami dobimo novo materialno telo

materialno telo lahko deluje le na podlagi nas,duhovne duše, ki večno obstaja...mi torej vecno obstajamo in nikoli ne umremo

zakaj pa moramo mi (individualne duše) ki smo princip večnosti, trenutno uporabljati minljive oz. spreminjajoče materialne prevleke in se z njimi poistovečati, ter kako se tega "trpljenja" rešit pa je najboljše, da vprašamo tiste,ki so svoj odnos z Njim že realizirali ali Njega samega, katerega beseda je napisana v avtoritivnih svetih zapisih

Vsi imamo v sebi zakodirana "partnerska" nagnjenja, kajti šele partnerstvo (najmaj dva individuma) pomeni ljubezen. Ker smo  mi (cista zavest) trenutno pogojeni z materijo se z njo tudi poistovečamo v obliki grobega fizičnega (materialno telo) in subtilnega (um, inteligenca, zmotni ego) telesa. In zaradi te "iluzije" iščemo zadovoljstvo v "matarialnih" partnerstvih ali pa zadovoljujemo čute z drugimi materialnimi aktinostmi. Rastlina bo zadovoljna če bo dobila vodo in svetlobo, tiger bo zadovoljen ko bo razkosal srno, človek je zadovoljen ko ima raznorazne materialne (subtilne in fizične) stvari poslihtnane ampak vsa ta zadovoljstva so "iluzorna" v smislu njihove minljivosti...torej da nam ta zadovoljstva slej kot prej vzame čas...

hočem v bistvu povedat, da bi se naše "partnerstvo" in težnja po lastni izpolnjenosti morala nanašati na princip večnosti (ker smo tudi mi princip večnosti ) ne pa na materiialna zadovoljevanja

ker v pogojenem stanju lahko delujemo le z materialnimi čuti  poskušajo nekateri  čute zadovoljit z materilanimi "partnerstvi", nekateri jih skušajo umiriti, nekateti jih zanikajo, itd...

tega nenehnega "trpljenja" v obliki  ponavljajocih minljivih zadovoljtvih in ponavljanajocega cilkusa rojstev, smrti, staranja, umiranja...se lahko rešimo le z uporabo naših pripomočkov (telesa, individualnosti in svobodne volje) za ljubezen oz. partnerstvo z Njim, Vrhovno osebo iz katere vse izhaja. Mi smo ustvarjen po "Njegovi podobi" kar pomeni da je On tudi oseba. Ljubezen pomeni služenje interesom partnerja. In glavna razlika med nami in Njim je v tem, da je On večno osvobojen. On je večna ljubezen in zato je tud naš večen skupni namen oz. ineteres ljubezen z Njim, le da se mi tega trenutno bolj slabo, ampak vseeno preecej boljse kot živali lahko zavedamo. Bog je naš večen "partner", in samo On nas lahko trajno/večno pomiri in zadovolji, ampak pomembno je vedet da ljubezen temelji na "prostovoljnosti".
Človeška oblika je zelo redka v primerjavi z ostalimi "materialnimi" oblikami, in nam edina ponuja  zmožnost prostovljne predaje oz. služenja Njemu oziroma ljubezni z Njiim in to bi tud morali "tukaj in zdaj" izkoristiti.  

V boga, kot sem ze napisal ne verjamem