Lepo. Dovoli, da podam še z vidika tistih, ki verjamemo Vanj:

STOPINJE V PESKU

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Ozrl sem se nazaj in kakor v filmu videl vsak dan svojega življenja. Vidne so bile dvojne sledi v pesku: moje in Gospodove.

Tako sem šel naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se in gledal nazaj. Opazil sem, da so na nekaterih mestih vidni samo eni sledovi.

Ta mesta so sovpadala z najtežjimi dnevi  mojega življenja; z dnevi, ko sem prestal največ strahu, bolečine in trpljenja.  

Vprašal sem:

»Gospod, ti si rekel, da boš pri meni vse dni mojega življenja in jaz sem sprejel tako življenje s teboj. Ampak zakaj si me pustil samega prav v najhujših trenutkih mojega življenja?«

Gospod mi je odvrnil:

»Prijatelj, rad te imam in rekel sem ti, da bom s tabo vso pot in te niti za trenutek ne bom pustil. In res te nisem. Mesta, kjer so vidne samo ene sledi v pesku, so dnevi, ko sem te nosil na rokah.«

Ja, zdaj razumem, hvala

mind wrote on 02.09.2004 at 18:32:34:

Izkušnje? Trenutki brez časa? Naključja? Čudeži? Odgovori, ko sem jih potreboval? Oči, ki vidijo? Ušesa, ki slišijo? Roke, ki tipajo? Nasmeh? Jok? Mir? Gotovost? Verjamem?

Kako se ti zdi?

Dragi Mind

Jaz sem samo en  bk, ki je tričetrt življenja slep, gluh, hrom, poln sam sebe, poln napuha, nestrpnosti, sovraštva, zamer, omalovaževanja, samoobjokovanja, zahrbtnosti, maščevalnosti, bojazljivosti...gotovo me je krasila še kakšna lepa lastnost...teptal travo in ljudi okrog sebe, prepričan, da vse vem, da vse znam...in da sem jako zelo fest dober človek. Fino a ne. In bi z lahkoto preživel tako vse svoje življenje.
Dokler ni Bog rekel, da sem pa že dovolj star in da sem za pamperske res zaprmej prevelik in da je skrajni čas, da shodim
Si ne moreš predstavljati mojega ogorčenja, samopomilovanja, jeze...nanj, na ves svet in nase...bi me pobralo skoraj, zares.
Pa me ni. A veš, da imam občutek, da bom mogoče celo shodil in a veš, da že skoraj vem, da nič ne vem. Saj vem, da ni ne vem kaj, a meni se zdi kar kaj, a vendar ne toliko, da bi ti lahko ponudil odgovore na tvoja vprašanja. Lahko obelodanim, kako v svoji neukosti razmišljam o tako velikih stvareh, a le, če mi obljubiš, da se ne boš do škode smejal moji naivnosti.

Ajd, ti verjamem in zaupam, da ne boš zlorabil mojega zaupanja.../a si opazil, ne vem, a tvegam in ti zaupam, a/.
Poglej, nekje sem prebral, da ko rečeš:
"Brez tebe bi umrl",
to ni izraz ljubezni. Izraz ljubezni je:
"Lahko sem brez tebe, a mi je s teboj lepše."
Se ti res zdi, da je izraz ljubezni zadovoljevanje in služenje tebi ljubemu z zanikanjem sebe? Se ti res zdi, da je to njegova želja?
Se ti res zdi, da je sredstvo pomembnejše od namena? Katero darilo je pomembnejše? Tisto, ki je drago ali tisto, ki je od srca? Čeprav si prinesel vino, on pa pije samo vodo, si ga dal iz srca...in ti bo hvaležen...in bo cenil to...pa čeprav bo ostal žejen.

Ali si že kdaj slišal, da je morje utihnilo? Prejšnji teden...ne...še en teden nazaj, en dan, sem ob 10h zjutraj molil ali meditiral na eni plaži pri Puli...z odprtimi očmi. Okoli mene je bilo precej kopalcev, saj veš, kakšne so plaže v avgustu. V nekem trenutku je nastala popolna tišina. Morje je pljuskalo na obalo v popolni tišini. Pogledal sem okoli sebe. Ljudje okrog mene so stali, ležali, hodili...v popolni tišini. Brioni so se mi zdeli blizu, da bi se jih dotaknil. Barve so postale izrazito žive, nenormalno žive. En meter od mene je pristal na vodi galeb in se vozil gor pa dol poleg mene in strmel vame...v popolni tišini. Potem je odletel. Morje se je oglasilo. Avto se je zapeljal po cesti v bližini. Ljudje so se začeli pogovarjati. Brioni so bili spet, kjer so od nekdaj. Barve so izgubile svojo čarobnost. Koliko časa je to trajalo?. Deset sekund? Eno uro? Kaj je čas? Sem vprašal ženo, če je slišala tišino. Ni je slišala.

Že nekaj časa nazaj sva bila z ženo v situaciji, iz katere nisva videla izhoda. Zagrenjena, razočarana, prestrašena sva šla k mojim staršem na obisk. Nazaj grede sva srečala ženico, ki jo poznam že iz otroštva. Po kratkem klepetu in ne da bi ji karkoli razlagala o problemih, ki so naju morili, nama je povedala vse odgovore, ki sva jih tako potrebovala. Ko sva se ji s solzami v očeh zahvaljevala, nama je skozi zvit nasmeh natresla še nekaj takih modrosti, ki jih ne bi pričakoval od nikogar, sploh pa ne od upokojene negovalke iz porodnišnice. Take stvari ne pozabiš nikoli v življenju.

To sta samo dva drobca, Mind. Res misliš, da je Bog neviden omejenemu? Ozri se okrog sebe in mi povej, kaj Bog ni.
Pravijo, učitelj pride, ko je učenec pripravljen...Bog je tu, tudi ko se ti zdi, da ga ne rabiš, tudi ko se ti zdi, da ga ni.

Kako veš, da ne boš prevaran?. Ne veš. Bodi pogumen, tvegaj in zaupaj.

Obriši si solze od smeha...da boš videl.

en_bk, osebnih kontaktov z Bogom je vec vrst/globin.

...nenavadne stvari, ki jih lahko zdej opazis v materiji in jih prej nisi, odstranitev trpljenja, smrt, rojstvo, ozdravitev materialne bolezni itd...

a se teb zdi, da ti obstajas sam ob sebi in zase in da tudi Bog, ce ze obstaja, obstaja le zate in za tvoje interese/potrebe, ki se ticejo tvojga materialnega telesa in uma? Tako "spoznanje" Boga, sebe in vajinga odnosa v bistvu sploh ni spoznanje Boga takega kot je, ampak neko spoznanje "resnice" pod vplivom Bozje iluzorne energije Maye.

cista in trajna blazenost, ki nas naredi neskoncno ponizne je tisto kar potruje, da smo prisli v pravi kontakt z Bogom.

Hari bol.

en_bk wrote on 03.09.2004 at 09:57:34:

ja, tako se mi zdi ampak ker nisem ciz siguren sem se tebe vprasal kaj pravis na to. konkretnega odgovora sicer nisem dobil al pa ga ne zaznam, zato te prosim ce mi lahko se enkrat odgovoris na moje vprasanje.

Hari bol.

en_bk wrote on 03.09.2004 at 10:19:43:

ok.

Hari bol.