Ta forum mi je zelo všeč. Zato bom tudi jaz predstavil svoj problem in upam, da bom dobil kakšen nasvet.

Star sem 25 let in do sedaj še nisem imel kakšne resne izkušnje v ljubezni in spolnosti. Do sedaj sploh nisem imel še punce in to me najbolj boli, ker bi rad imel človeka ob sebi, s katerim bi se pogovarjal in mu zaupal. Punce sem iskal "na silo". Sem najmlajši otrok v družini. Od staršev sem se naučil "obrazcev razmišljanja" v tej smeri, da je treba garati, delati doma, se bo že kaj našlo za delat", varčevati, ne zapravljati denar, nikamor iti, ker se lahko kaj zgodi in tako naprej, saj veste, a ne. Nekako sem vedno pod pritiskom staršev. In tak sistem razmišljanja se je nekako usidral v notranjost mene, saj je čist logično.
S prihodom v vojsko pred približno 1 letom sem začel resno razmišljati drugače. Takrat nisem bil veliko doma, tako, da sem občutil, kako je živeti sam, stran od doma, razmišljaj sem o sebi, kje bom živel, kako bom živel, kaj bo zmano ..... En večer smo šli s prijatelji ven in tam sem spoznal eno prijazno punco, zelo energično. Saj sem se z njo pogovarjal, ampak nisem bil sproščen, nekako sem se počutil utesnjenega, manjvrednega, spet sem na silo nekaj delal, da bi jo "zapecal". Po tem sva se še nekajkrat videla potem pa konec. Mislim, da je bil to višek in vzrok za moje nadaljne občutke. V tem obdobju, ko sem bil v vojski, po tem dogodku, sem se začel zapirati vase, občutil sem strah, depresijo, tesnobo. Ponoči nisem mogel spati, zbujal sem se. Vse se je nadaljevolo v panične napade (torej nespečnost, tesnoba, strah, siljenje na jok, napetost, krči, glavobol, strah pred množico, občutek, da bom padel v nezavest, ljubosumje in podobno). Mislim, da sem delal proti svojim najglobjim vrednotam in prepričanji. Živim po "starševsko" (njihovi pritiski nad menoj, njihova kontrola, mislijo, da brez njih ne bom nič zmogel), čeprav je to vse proti moji volji.
Zaradi vse hujših napadov sem poiskal pomoč psihiatra. Povedal mi je da sta moja problema (razmere doma in neizkušnje v ljubezni in spolnosti) povezana. Povedal mi je še, da služim staršem namesto, da bi služil sebi. To moram spremeniti in začeti služiti sebi, npr. tako, da se odselim na svoje, saj imam vse pogoje (službo, plačo, avto .... ). Tisto, kar delam (kar nekako "moram") in tisto kar čutim v sebi (kar si želim) ni v ravnovesju, zato pride do tesnobe... Predpisal mi je pomirjevala, kasneje pa še nekajkrat opravil pogovore z mano. Pred 3 meseci sva se dogovorila za jemanje antidepresivov. Po jemanju teh nekako slabše ni razen nekaj obdobij hudih napadov, veliko boljše pa tudi ne, ampak bom nadaljeval z jemanjem, saj je njihov učinek viden po dolgotrajnem jemanju. Redno prihajam na pogovore.
Začel sem živeti po svoje, veliko razmišljam o sebi, veliko se gibam (rolanje, fitnes, bližnji hrib), berem, udeležujem se raznih delavnic o osebni rasti, druženje s prijatelji... Vendar je zelo težko spremeniti v sebi zasidrana razmišljanja. Ko živim po svoje in delam v nasprotju z "starševskim razmišlanjem", je prisoten strah, tesnoba ....... To zelo boli, neznam opisati kako, vendar je strašno. Dokončno sem se odločil, da se preselim na svoje. To si res zelo želim. Našel sem si že stanovanje, vendar trenutno čakam na dokončni odgovor lastnika.
Vendar kljub nekaterim pozitivnim spremembam v zvezi z mojimi paničnimi napadi še vedno skoraj vsak dan občutim strah, da se bo kaj zgodilo, še vedno me je strah, ko grem v kašen velik trgovski center. Velikokrat sem počutim manjvrednega, pod nivojem ostalih, občutim, da nisem vreden punce, življenja nič. Kar bojim se nekaterih mojih vsakdanjih dogodkov, ki sledijo.
In največji problem:
KAKO NAJ STARŠEM POVEM, DA GREM NA SVOJE Mama bo začela jokati, oče pa vpiti. Nekako vsi pričakujejo, da bom jaz doma, ker sem najmlajši.
Saj si rečem, da bo vse OK, povedal bom na lep način že malo prej, saj se ne bom na hitro preselil, počasi pa bo. Saj je to življenje samo moje in od nikogar drugega. A potem pa spet tako nepričakovano pride tesnoba, strah, manjvrednost, občutek nesposobnosti .......

Hvala za nasvete in mnenja, zelo si jih želim.

DOMINKO

DOMINKO wrote on 11.02.2004 at 17:48:10:

Strah te je ko psa, a? Niti najmanj ti ne zavidam.
Svojo energijo moraš nekak v svoje roke vzet, sam s sabo nekaj naredit. Men se zdi, da je tvoj problem strašev pa punce res povezan, ampak samo v tem, da se lahko v obeh primerih na nekoga nasloniš... za eno zdravo zvezo pa se mi zdi, da se mora človek najprej naučit sam na nogah stat, čeprav se tud tega lahko še sproti naučiš, sam težje, ker, če nisi lih prisiljen, potem se ti tud ne da...
Na začetku, ko je težje te vezi trgat in ko so tvoje nogice še precej švoh, bi ti mogoče lahko pomagalo, če bi imel kakega dobrega prijatelja, ki bi te podprl?
Pa ti nisi manjvreden, mi smo vsi enaki, sej to tak veš. Ti se tako vidiš zato, ker točno veš, da sam za sebe do zdaj nisi kaj dosti naredil. Ko boš za sebe dovolj naredil, se boš v svojih očeh dosti lepše videl in sam sebe dosti bolj cenil. (to zdej tud za sebe govorim )
Tudi ko boš šel na svoje, ti bo še težko, ker pot je dolga, ampak ti si ogromno velikih korakov za sebe že naredil. Lahko si ponosen nase in se imaš rad zaradi tega! Tud to, da si pisal tukaj, da o tem govoriš, pomeni, da si že itak na poti ven in da te notri nič več ne bo zadržalo, pa kolkoli se ti zdi, da te bo strah kar uničil. To ti samo grozi, samo dokler si ti odločen, ti noben strah nič ne more...
To, kako boš staršem povedal... (mene tud take stvari še stisnejo dostkrat ) sej je vsen, kako jim poveš, nekej boš že iztisnil iz sebe, ko bo treba, sej boš videl, samo da bo mimo... tud pozneje se lahko z njimi o vsem skup pogovarjaš, ko boš bolj stabilen in se boš bolj osrediščenega počutil.
Samo ne zapri se, ko boš na svojem. Probaj si kontakte zgradit, dobri odnosi z dobrimi ljudmi te bodo zmerom dvignili, al pa če tu gor pišeš, ko ti bo hudo, sej veš...

meni se zdiš as, v glavnem, bom kr stavila, da ti bo ratalo
pa nehej se slabo počutit, na lepše stvari začni mislit! Tisto kar seješ, to raste, saj veš
piši še!

Dominko, odgovarjam ti direkt kokr si pisu:

Ti si men tudi všeč, ker deliš izkušnjo in problem z nami. Thanks.

Praviš, da še nisi imel punce ob sebi, in da bi se rad z nekom pogovarjal.
Ja prid care kdaj na naše srečanje, pa bomo kako rekli... kanede.
Za pogovor so punce včasih opasne.

Veš, mam tok izkušenj, da je tle vseeno treba met eno distanco, sploh pri tebi, ker te lahko to zavede in še bolj zj..... (da nau kdo mislu kej grdega na zj....., s tem mislim zjokat ..... ihaaaaa.... )

Punc se ne išče na silo. Sila rodi odpor, in neprave občutke, posledično iz tega pa vezo, ki je kmalu za na odpad. Preverjeno.!

Sistem staršev je Ok, sam enkrat pride cajt da ga prerasteš. Jest sm šel enostavno od doma, kot za hec pri ene 17. Sam mam pa drugje še kej za poštimat na ta račun.

Mislm psihiatri. Jao, jao, ja sej so ljudje... ihaaaaaa.... služit sebi. In kaj boš pol, ko boš sebi odslužu? Služiš lahko samo drugemu. Sebi ne moreš služiti, sebe lahko samozadovoljiš,  spolno, športno, materialno. Pomirjevala .... ne bom napisu...., piši mi če te bom ganu, pa bova se pomenila.

Ej, da te naum poču, da nisi vreden. Haloooooooo. Vsaka bilka je vredna zemlje na kateri zraste in ima svoj namen.

Ma jest vidm, da mam res po eni strani srečo, da me niso v familiji nase nasisali, sej mi dostkart kdo ki pozna še našo stran reče, da sem kukavičje jajce..... sam se moti, sem osliček, ... ihaaaa...

Glej MEN. preko besede boš začutu kako in kaj. Če boš hotu več, se privat slišva, ker tako čutim.

Kar se pa tiče mame in ata, je bistvo, da jim poveš da jih imaš rad, ampak pri twentifife, je pa cajt, da vsaj en daljši krog iz gnezda nardiš....

Verjamem vate, ker maš pogum in željo problem rešit.

Drži se.

(((((((dominko))))))))))


by
ihaaaaa

Dragi Dominko

Ves dopoldan me že preganja tvoja izpoved. Zelo rad bi ti pomagal, ker je moj sin tvojih let, predvsem pa zato, ker enostavno ni prav, da situacija najeda tvojo psiho. Svetovati ti ne upam, ker sem samo en bk in amater totalen, tako da je tole pisanje le moje mnenje. Če boš v njem našel kaj uporabnega, bom vesel.
Mislim, da pravzaprav natančno veš, kaj ti je storiti in iščeš moralno podporo za tvoje korake. Mojo imaš.
Od staršev si dobil dobro in slabo popotnico. Naučila sta te ceniti delo in denar. To je najbrž dobri del popotnice. Slab del je pa dušenje tvoje kreativnosti, tvojega jaza. Ja, še to: če porabiš denar za karkoli, kar razveseljuje tebe, to ni zapravljanje denarja.
Mislim, da je skrajni čas, da odideš od doma in to vsaj tako daleč, da ne bosta mogla k tebi na obisk v copatih ali peš in začneš živeti življenje tako, kot paše le tebi, ne oziraje se na nikogaršnje želje, najmanj pa na želje staršev. Finančno si neodvisen, tako da ni zadržkov.
Življenje je živo in tako ga moraš tudi živeti. Kaj naj bi to pomenilo; dogaja se, ves čas se dogaja, vsak trenutek te sooča z novimi in novimi spremembami, novimi in novimi izzivi. Ne zato, da te zatira, ne zato, da te obremenjuje, ne zato, da te ubija...ampak, da se razvijaš, da rasteš, da se učiš, da začutiš veselje, radost, zadovoljstvo, srečo, ljubezen, ko jih rešuješ, se spopadaš z njimi...skratka, da živiš. Naj te ne bo strah izzivov, preizkušenj, prihodnosti. Ko boš storil prvi korak vanje, se bo strah razblinil. Strah te je, kaj bodo rekli starši, ko jim boš sporočil, da odhajaš. Dokler jim ne boš povedal, te bo strah. Ko jim boš, te ne bo več. Ne boj se reakcij drugih, ko gre za tvoje življenje. V tvojem življenju si ti najpomembnejši, tvoja odgovornost je, da ga živiš tako, da zadovoljuje tebe in tvoje potrebe...psihične in fizične. Spoštovati in živeti vrednote, kot so iskrenost, spoštovanje, ljubezen , nežnost, ponos....moraš najprej zase. Biti iskren do sebe, se spoštovati, ceniti, ljubiti sebe, biti nežen do sebe, ponosen nase...je zapoved. Ko jih boš udejanjal do sebe, jih boš udejanjal tudi do drugih. Dominko, življenje ti je dano, podarjeno, zato je tvoja dolžnost, da si do njega spoštljiv, da ga ljubiš in ceniš. Sliši se ceneno in oguljeno, vendar je res; kakršen si do sebe, taki bodo drugi do tebe. Če se boš imel rad, če boš ponosen nase, če se boš cenil, če boš samozavesten, če boš vesel...bodo opazili in to cenili tudi drugi. Tudi deklice...zagotovo.
Prepričan sem, da si se pravilno odločil, ko si poiskal pomoč pri psihiatru. Če svoje delo opravlja v prepričanju in s srcem, ti bo v pomoč zagotovo. In prav je, da razmišljaš o sebi, da obiskuješ delavnice, da se učiš, da skrbiš za fizično kondicijo. Ne bodi pa sam, ne zapiraj se v samoto. Človek je socialno bitje, potrebuje družbo, potrebuje stike, zabavo, norčije. Včasih, ko potrebuješ pogovore s samim seboj, moraš biti sam, sicer pa samota ni primeren partner ljudem.
Dominko, ne boj se, stopi v življenje. Ne pusti mu, da te čaka.

držim pesti zate
en bk

DOMINKO wrote on 11.02.2004 at 17:48:10:



jz te cist razumem-tut jz sm dost pod vplivom starsem in tole kako jim nekaj, kar ne želijo slišat povedat tud men ne gre
držim pesti, da enmu od naja čimprej rata, sploh mava pa lahk tekmovanje, komu bo prej uspelo (itak bom zgubla )


Lp sparks

DOMINKO wrote on 11.02.2004 at 17:48:10:


Kemikalije/droge pri reševanju depresije in ostalih težav v življenju NE POMAGAJO.

Vse kar anti-depresivi naredijo je to, da omamijo živčni sistem. Se pravi, tesnoba je še vedno prisotna, le čutiš jo ne več tako direktno...

Psihiartija je veliko vredna, vsekakor pa bi se ji vrednost še povečala, če bi se znala ukvarjati z vzroki za težave namesto s posledicami...

Hmm.
Sej zato pa majo psihjatri tak "visok" uspeh pri zdravljenju (ne gre čez 25%, baje).

Hja no...

en_bk wrote on 13.02.2004 at 12:50:55:


Hi e_b

Bolezni presnove, in ostale težave s prebavili (rana na želodcu recimo) imajo svoje vzroke v zelo slabem čustvenem življenju. (saj veš, stiskanje v želodcu ob velikih težavah v lifu itd...). Vsekakor je seveda dednost tukaj nezanemarljiva, ni pa absolutna.

Nezavedno ali pa zavedno potiskanje čustev oz. njih neizražanje dejansko vodi v depresije, manične in tudi drugačne. Kam pa drugam.
To je sicer lahko zelo široka tema, v katero se tle ne bi spuščal.

Le še to morda.
Ljudje, ki "imajo" manično dperesijo in istočasno težave s presnovo so to seveda lahko dobili od svojih staršev in pra staršev z dednostjo. Why not.
Zanimivo pa je, da se depresija (bodisi manična ali pa kakšna drugačna) NE pojavi že v otroštvu (tam do 14 leta, recimo), kakor se recimo večina dednih bolezni.
Nisem namreč še videl manično depresivnega otroka. Otroke s prebavnimi motjami pa seveda že...

In pa... vsaka oblika depresije JE ozdravljiva. Tudi težave s prebavo je mogoče rešiti. Če in ko se človek zares sooči s svojimi težavami in jih prične konstruktivno reševati.
Kam gredo v takem primeru tendence dednih zasnov, ki smo jih dobili od staršev?
Hmm.

Tko nekako bi ti jaz odgovoril na tvojo dobro poanto.

Glede strokovnosti, se pa ne štejem za ne vem kakšnega strokovnjaka, halo.
Mam pa velik izkušenj s terapijo in delom z ldmi, ja...
Me to pač veseli.



lp tudi tebi e_b.

en_bk wrote on 13.02.2004 at 14:30:24:


Yes.