Hvala za vzpodbudne besede. Ne vem kako je pri tebi, vendar mislim, da lahko vsah človek sebe poštima, pa če je še tako v slabem položaju, samo to si moraš v glavi dopovedat. Samo to je pa težko. Jaz se še zdaj trudim, da v določenih situacijah ne zapadem v nezdravo, nezrelo razmišljanje, da nisem vreden tega in onega, in poskušam trezno in razumno odreagirati.

Zdaj se spominjam kako sem bil v totalnem dnu in kako sem se potem odrinil. V najhujšem sem poiskal pomoč psihiatra, ki mi je po nekaj pogovorih predpisal antidepresive. Takrat me je res morilo (kaj bo z mano, kaj bom počel v življenju, strah, napetost, krči in podobno, jok, siljenje na bruhanje .......) Morda so mi tableti pomagali v toliko, da so mi onemogočali še hujše razmišljanje in morenje kot je že bilo, da s tem, ko me ni toliko tlačila tesnoba (zaradi tablet), sem se lahko vsaj malo postavil na noge. Pri meni je bilo najbolj navzven vidno, da sem bil pod vplivom staršev, da nisem bil tako samostojen, kot bi lahko bil. No, spravil sem se toliko na noge, da sem si začel iskati stanovanje in se preselil. Molo sem pridobil na samozavestil. Ko sem bil dokaj uredu, sva se z psihiatrom dogovorila za opustitev tablet. Razen stranksih učinkov ob opustitvi je bilo vse uredu. Težko rečem, ali so mi tableti pomagali oz. koliko so mi pomagali, kajti že na začetku nisem videl v tabletah 100 % rešitev, nisem pričakoval, da ne vem kaj bo zaradi jemanja le - teh. Morda so samo za določen čas zavirala tesnobne napade, da sem se lahko vsaj malo spravil v red.
Kar se pa tiče tesnobe, pa moram reči, da se trudim, da kaj veliko ne razmišljam  o tem, saj jo imam dovolj že ko me zadane, takrat je najhuje (občutki manjvrednosti, neenakosti, ljubosumje, strah in podobno). Nekako se trudim, da se takrat ne ukvarjam kaj preveč, pretirano z njo, ampak pustim, da mine oziroma nisem sam v stanovanju, počnem  karkoli, samo da nisem sam oziroma, da ne razmišljam preveč. Grem na sprehod z prijatelji ali rolat ali na kolo, nekaj aktivnega počnem. Na začetku je to težko, vendar vam povem, da je boljše, če grem ven, kot pa če bi ostal sam in se poglabljal v morenju. Vedno mi ne uspe iti čez tesnobo, jo premagati, vednar ni kaj, takrat pač ne gre.

Kadar je najhuje, se borim najmočneje, z vsemi močmi kar jim imam, za sebe, če že zaradi drugega ne za boljši jutrišnji dan, za trenutek ko bom spet normalno zadihal in zaživel.    
Če ne bi delal na sebi kolikor pač delam, bi lahko že velikokrat zapadel nazaj v slabše stanje. Saj včasih še padem, vendar se poberem in grem naprej, kajti to je dolgorajni proces in neomogče in neiskreko je, če bi rekel, da je zdaj vse O. K. pri meni. Ne ni. Vendar sčasoma bo, vem, da bo.

DEVI, če te karkoli teži, TI SE SAMO BORI ZA TO DA TI BO BOLŠJE. Splača se.

"Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj, kot si želi tvoje srce"


DOMINKO

Dragi Dominko

Zelo me veseli, ko berem, da si vzel odgovornost za svoje življenje v svoje roke in da ti gre samo še na bolje. Ne dvomim, da ti bo uspelo, kajti to kar ti je uspelo v tem kratkem času, marsikdo ne zmore v celem svojem življenju. Dosegel si dno, se ga zavedel in se odločil, da tako se pa ne greš več. Vau. Koliko jih je, ki bredejo po dnu in utonejo, ne da bi se zavedali kje so, kaj šele, da bi zmogli splavati, tako kot ti.
Odločilni koraki so za teboj, zato le tako naprej. Ne bom ti dajal nasvetov, kako si olajšati pot, ker sem laik na tem področju in se lahko kvečjemu kaj naučim od tebe, podal bi ti pa razmišljanje, kaj bi, glede na izkušnje in znanje, ki ga nimam, verjetno storil sam, če bi se znašel v podobni situaciji.

Poskusil bi delovati v večih smereh hkrati:
v odkrivanju vzrokov za moje stanje, njihovem prepoznavanju, razumevanju in sprejemanju ter preobrazbi vzorcev, ki so posledica teh vzrokov,
v izgradnji svoje samopodobe,
v spoznavanju sebe.

Upravičeno bi pričakoval, da bo rezultat tega spreminjanje in sprejemanje sebe, da bom postajal tak, kot sem nekje v sebi že od nekdaj, le brez vse navlake ali vsaj  s čimmanj nje za vratom.
Seveda se zavedam, da se v teh smereh ne da ločeno delovati, vem pa tudi, da nobene ne smem izpustiti. Mogoče je, da bi uspel samo s svojo močjo, bolj verjetno pa je najbrž, da bi potreboval pomoč. Meni osebno se zdi, da bi pri spopadanju z vzroki in njihovem odstranjevanu, pomoč skoraj gotovo potreboval in se je ne bi branil, saj bi mi zelo olajšala delo.

Če bi zaupal svojemu psihiatru, da ima znanje, predvsem pa iskreno voljo mi pomagati, bi se obrnil kar nanj. Poskusil bi s samoanalizo, predvsem pa z analizo svojega otroštva, se dokopati čimbližje vzrokom, ker bi domneval, da so dogodki iz tega obdobja tisti, ki najglobje zaznamujejo mene in moje delovanje. Mogoče bi mi uspelo celo v nulo jih ugotoviti, čeprav je verjetneje, da ne. S temi spoznanji bi se obrnil po pomoč ali k psihiatru, ali pa v kakšno skupino, ki se s tem ukvarja /jih je kar nekaj/. Verjamem, da bi z njihovo pomočjo uspel ozavestiti vzroke, ki so najbrž boleči dogodki oziroma boleče delovanje meni dragih ljudi iz preteklosti. Ko bi mi jih uspelo ozavestiti, bi jih verjeto moral podoživeti. Kaj to pomeni. Občutiti in izraziti vso tisto bolečino, ki sem jo občutil takrat in jo, ker sem bil majhen, nemočen, otrok, zakopal v svojo podzavest kot strah, krivdo, hlepenje po ljubezni. Večkrat najbrž. In...sedaj pride tisto najtežje.Sprejeti te dogodke, dogajanje. Doumeti in sprejeti, da so vsi ti ljudje delali, kar so že, tako kot so takrat najbolje zmogli /ne najbolje znali, ker so mogoče znali tudi bolje, a niso zmogli/. Če bi mi to uspelo doumeti in sprejeti, trdno verjamem, bi to pomenilo, da sem jim...če že ne odpustil...pa vsaj začel odpuščati. To pa bi pomenilo, da se moč starih vzorcev izgublja, da se je začela preobrazba, da stare rane ne bolijo...več...toliko...da, kar se mi zdi zelo pomembno, da sem postal drugačen...bližji sebi, z mnogo mnogo manj navlake čezse.

Fizična podoba je, sploh v mladih letih, preveč poudarjen element samopodobe. Konec koncev je prvi stik s komerkoli, stik preko zunanje podobe. Človeka najprej vidiš, njegov stas, pogled, višino...in si ustvariš vtis o njem, ne da bi vedel, kdo on sploh je...v resnici. Tak prvi vtis je varljiv in ne pove kaj prida dosti o tem ali je človek dober, iskren, potuhnjen, prevarant...karkoli. Poskusil bi si dopovedati, da na to, ali sem visok dva metra, ali imam modre oči, ali sem lep po trenutnih merilih, ali imam velik nos....nimam in nisem imel vpliva. Sem kakršen pač sem in s tem se moram sprijazniti. Še kako pa lahko vplivam na to, kakšen sem kot človek...sem iskren, ljubeč, spoštljiv, zanesljiv, prijazen, dobrosrčen, vreden zaupanja, vztrajen...? Če sem tak, ali se moram sramovati sebe, se zdeti sam sebi nevreden drugih, zavidati drugim...bi se vprašal zagotovo najprej. Potem bi zagotovo pogledal malo okoli sebe, po drugih in se vprašal, zakaj je moj znanec v družbi vedno tako glasen, zakaj potrebuje stalno pozornost, zakaj se sili v ospredje...recimo. Če imaš sebe rad, če se ceniš, potem ti pohvale drugih niso potrebne, niti njihovo odobravanje, torej je ta tvoj znanec v biti ravno tako prestrašen fant, brez samozavesti, v hlepenju po potrjevanju od zunaj, fant s slabo samopodobo. Zakaj bi mu zavidal, kaj bi mu zavidal? Potem bi zagotovo pogledal še malo okoli sebe, po drugih in se vprašal, kaj preživlja moj znanec na vozičku, hrom od pasu navzdol, zakaj si požvižgava pesem 'lep je dan, vse diši že po pomladi, lep je dan...', kako se lahko smeje, iz srca, na glas. Prmej zagotovo bi si rekel: 'ja bk, s kakšno pravico se pa ti pritožuješ nad seboj, nad življenjem, nad usodo, kdo ti daje pravico, da obupuješ, se smiliš sam sebi, jokaš...'
To že vem, da so raznorazni uspehi, ki jih doživljam, kar dober pripomoček pri dvigovanju samozavesti. Ker to vem, bi si zadal cilje...eee...recimo, vsak dan bom tekel eno uro, ne glede na vreme. Saj ne, da rad tečem, a če bi se vsak dan premagal in šel teči, bi bil ponosen na svojo vztrajnost, ponosen, da sem dosegel cilj, ki sem si ga zadal, pa čeprav bi mi bilo težko. Poleg tega, je tek zelo dobro sredstvo za pogovarjanje s seboj, prava meditacija. Da ti izboljša kondicijo, se pa tako ve. Potem bi si zadal kakšen zahteven cilj recimo v službi ali doma. Pri zahtevnih ciljih je past, da bi obupal, če bi sledil le končni cilj, zato je pomembno, da bi si zastavil vmesne, dnevne cilje in to take, ki se jih da doseči. Vsak večer bi pregledal rezultate in če bi bili dnevni cilji doseženi, bi si verjetno rekel...dober sem...pa sem res dober. Dodaten kamenček v izboljševanju samopodobe. Teh področij je veliko.
Zagotovo bi upočasnil korak. Namenil bi se veseliti drobnih stvari, iskati čarobnosti v njih, si privoščiti kar si želim. Družbe se nikakor ne bi izogibal. Trudil bi se biti čimbolj naraven, tak kot sem, čimbolj iskren v odnosih, prijazen, sproščen. Veliko je še takih dejavnosti, s katerimi bi si poskusil pomagati...delovati v kaki dobrodelni organizaciji mogoče...itd.itd. Se mi zdi, da bi se z vsakim drobnim uspehom imel rajši, bil samozavestnejši, manj odvisen od pohval drugih.

Pravijo, da edino, kar ti ne morejo vzeti, je znanje. Knjige, literatura na sploh so zelo dober vir, ki me naučijo marsikaj o sebi. In pa seveda meditacija. Meditacija je biti sam s seboj in zelo dobro orodje za sprehod vase, za odkrivanje svojih lepot, svoje božanskosti...med drugim.

Evo, Dominko...razmišljanje enega laika. Kako se ti zdi? Ali bi imel kakšne šanse?

Želim ti vse naj

en_bk

En_bk...kako ti zmeraj uspe s svojim razmišljanjem popolnoma me očarati.

Devi wrote on 02.09.2004 at 11:31:41:



men se pa zdi da vem kak bk misli... polno živet

Devi wrote on 02.09.2004 at 12:09:45:



sej ga ne nujno onemogoča... lahko pa, pomeni beg od življenja, od polnosti, za koga (imho) - al pa v kakem trenutku življenja, pravzaprav

Lilith wrote on 02.09.2004 at 12:16:13:


To ja. To.

Lilith wrote on 02.09.2004 at 12:16:13:

Se strinjam da je lahko tudi tako, se mi pa ne zdi, da je samo po sebi tako.

En - bk ...preprosto in čudovito   si to povedal ...
ja , res je tako ...