Seveda je problem po moje nekje drugje, terorizem kot tak   ne bi smel biti opredeljen kot neko dejanje, temveč kot oblika bojevanja, tako kot gverila ali konvencionalno bojevanje. Samo to opredeljevanje terorizma in odvzemanje legitimnosti teroristom ter njihovo kriminaliziranje je zgolj uveljavljanje premoči nad šibkejšimi. Je zgolj potrjevanje pravila, da ima vsakdo toliko previc, kolikor ima moči in da lahko močni kršijo tudi tista pravila, ki jih sami postavljajo za vse ostale, če jim v danem trenutku tako ustreza.

Šele ko bo terorizem priznan kot popolnoma legitimna oblika bojevanja (paradoksno pa mu to priznanje s svojimi dejanji in svojim opravičevanjem takšnih dejanj (Dresden, Hirošima, Nagasaki, Beograd, Faludža...) dajejo pav tisti, ki mu hočejo legitimnost odvzeti) - šele tedaj se bo tudi možno usesti za isto mizo in se pogovarjati. Dokler pa se "teroristom" jemlje njiho legitimnost pa to že v osnovi ni mogoče.




uživajte!

Današnji ( moderni ) svet je svet držav. Svet, tako kot je odvisen od različnih vzvodov lastnega obstoja, ne mora obstati brez inštitucij, ki ji rečemo država. Tako tudi ne more na tem planetu "biti" človek, ki ni državljan neke države. Torej . Tudi vsak t.i. terorist ali po mnenju samozvanih " progresistov" borec za pravičnejši svet mora imeti državljanstvo oziroma je državljan neke države. Kakšen je torej njegov status delovanja proti drugi državi ? Ali predstavlja zunanjo politiko države katere državljan je , ali pa je navaden zločinec. To kaj je se mora odločiti država, katere državljan je.

Pa še ena druga huda neumnost se napleta okrog teh t.i. teroristov ali - po mnenju "progresistov"- borcev za pravičnejši svet. In sicer to, da se t.i. terorizem idealizira kot "krik iz obupa zatiranega, nedolžnega in ponižanega islamskega sveta " .  V tem smislu si prizadevajo ta (islamski) svet prikazati kot vrednostno "nad našim".
Ja, "vitez" Berlusconi je imel prav , ko je rekel to za kar se je kasneje opravičeval : Smo v vojni. V vojni civilizacij .
In vsak se gre vojne na svoj način!

Za lažje razumevanje.

Zame je stvar zelo jasna in " čista " .

Današnji ( moderni ) svet je svet držav. Svet, tako kot je odvisen od različnih vzvodov lastnega obstoja, ne mora obstati brez inštitucij, ki ji rečemo država. Tako tudi ne more na tem planetu "biti" človek, ki ni državljan neke države. Torej . Tudi vsak t.i. terorist ali po mnenju samozvanih " progresistov" borec za pravičnejši svet mora imeti državljanstvo oziroma je državljan neke države. Kakšen je torej njegov status delovanja proti drugi državi ? Ali predstavlja zunanjo politiko države katere državljan je , ali pa je navaden zločinec. To kaj je se mora odločiti država, katere državljan je.

Pa še ena druga huda neumnost se napleta okrog teh t.i. teroristov ali - po mnenju "progresistov"- borcev za pravičnejši svet. In sicer to, da se t.i. terorizem idealizira kot "krik iz obupa zatiranega, nedolžnega in ponižanega islamskega sveta " .  V tem smislu si prizadevajo ta (islamski) svet prikazati kot vrednostno "nad našim".
Ja, "vitez" Berlusconi je imel prav , ko je rekel to za kar se je kasneje opravičeval : Smo v vojni. V vojni civilizacij .
In vsak se gre vojne na svoj način!

T- , kot te berem si odgovarjal ( komentiral ) meni, v osnovi pa si odgovoril samemu sebi.
Povedal si resnico : Zgodovino pišejo vedno zmagovalci !

In iz tega razloga smo v vojni.

Snif, snif,  ???, snif,  , snif,  

(bp voha argument realnosti  8))

V preteklosti so nam politiki ponujali sanje o boljšem svetu. Danes nam obljubljajo, da nas bodo obvarovali pred nočnimi morami. Najbolj strahovita med temi morami je grožnja mednarodne teroristične mreže. A tako kot sanje niso bile resnične, tudi te more niso.
Adam Curtis: "Moč nočnih mor"; dokumentarec BBC 2004

Živimo v svetu, v katerem pripadajo vladajoče elite pretežno dvema ideologijama: neoliberalizmu in neokonzervativizmu. Obe zagovarjata državno in svetovno ureditev v korist bogate manjšine. V svojih učinkih se bolj dopolnjujeta, kot nasprotujeta. Ko smo se kot volilci prisiljeni odločati med neoliberalnim in neokonzervativnim slogom vladanja, smo pravzaprav v podobnem položaju, kot da bi morali izbrati, ali naj nam hišo uniči požar ali poplava. Vendar se ideologiji tudi razlikujeta, tako v političnih nosilcih in "prerokih" kot v teoretičnih podmenah, na katere se sklicujeta.

Neoliberalizem

Ker je ustvarjanje dobička bistvo demokracije, je vsaka vlada, ki sledi protitržni politiki, protidemokratična, ne glede na to, koliko osveščene vseljudske podpore uživa.
Milton Friedman: "Kapitalizem in svoboda"

Neoliberalizem je ekonomsko-politična filozofija in predvsem ideologija, ki je bistveno vplivala na politiko praktično vseh svetovnih vlad od leta 1970, povsem prevladujoča pa je postala v 80. letih prejšnjega stoletja. Privrženci jo najpogosteje označujejo kot samo "liberalizem", čeprav s političnim liberalizmom ni v nikakršni zvezi. Nasprotniki govorijo o "thatcherizmu", po "železni lady" Margaret Thatcher, britanski ministrski predsednici 1979-1990, veliki zagovornici neoliberalnih ukrepov, ki je skovala kratico TINA - "There is no alternative" ("ni alternative" - neoliberalizmu namreč).

Neoliberalizem vleče velik del svojih teoretičnih korenin iz t. i. avstrijske šole in ekonomske teorije monetarizma. Njegovi najpomembnejši sodobni predstavniki so Michael Polanyi (1891-1976), Friedrich August von Hayek (1899-1992, Nobelova nagrada za ekonomijo 1974) in Milton Friedman (1912-, Nobelova nagrada za ekonomijo 1976). Neoliberalne teorije v ekonomski znanosti nikoli niso dosegle take stopnje priljubljenosti kot v politiki. K političnemu uspehu neoliberalizma so največ prispevale promocijske dejavnosti "možganskih trustov", ekonomskih inštitutov, ki so jih ustanovili oziroma navdihnili Polanyi, Hayek in Friedman, od katerih je najpomembnejši Societe du Mont Pelerin.

Po ameriškem borznem zlomu leta 1929 in svetovni depresiji so usodo globalnega kapitalizma v največji meri rešile zamisli Johna Maynarda Keynesa (1883-1946), verjetno najpomembnejšega ekonomista dvajsetega stoletja. Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je ameriško in globalno gospodarstvo obudil z deficitarnim spodbujanjem povpraševanja, v skladu s Keynesovimi teorijami. Keynes je zagovarjal tezo, da je kapitalizem po svoji naravi nestabilen in da zato potrebuje stalen nadzor države, ki mora omejiti destabilizacijske učinke recesij, depresij in obdobij pretirane rasti.

Neoliberalizem je nasprotje Keynesove teorije: zmanjšuje pomen ali tudi povsem zavrača vladne posege v gospodarstvo, celo v primerih, ko naj bi ti podprli dejavnosti zasebnega kapitala. Za gospodarski napredek naj poskrbi neomejeni kapitalizem v razmerah domače in svetovne svobodne konkurence ter odprtih trgov. Ključne strategije neoliberalizma so liberalizacija (kapitalističnih odnosov), svobodno tržišče in svobodna trgovina. Brez vmešavanja neučinkovitih in razsipnih državnih administracij bo neoliberalna ekonomska ureditev poskrbela za vse, tudi za socialo. Geslo "plima privzdigne vse barke" poudarja, da bo razmah gospodarstva v razmerah neoviranega kapitalizma zagotovil tudi ekonomsko šibkejšim slojem višje prihodke, po t. i. načelu "trickle-down" bo od višjih dobičkov vlagateljev več "pricurljalo" tudi "navzdol". Ker bodo nižji sloji več zaslužili, si bodo lahko sami plačali storitve, ki jih v "državno interventnih" okoliščinah sicer zagotavlja ali subvencionira država - zdravstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, javni promet …; še več: ker je država po mnenju neoliberalcev neizogibno neučinkovita, bodo nekdaj solidarnostno financirane storitve cenejše, če jih bo izvajal profitno usmerjen zasebni kapital, zaradi nižjih davkov (ker se bo država znebila socialnih storitev) pa bo vsem dejansko ostalo več denarja.

Neokonzervativci

Ljudje ne bodo srečni, če izvedo, da obstaja ena sama naravna pravica - pravica večvrednih, da vladajo manjvrednim, gospodar sužnju, mož ženi, in modra manjšina vulgarni večini.
Leo Strauss: "O tiranstvu"

Medtem ko se neoliberalizem spogleduje z ekonomskimi teorijami, je neokonzervativizem predvsem ideologija vladanja, ki črpa svoj navdih v zamislih relativno neznanega ameriškega filozofa Lea Straussa (1899-1973). Leo Strauss se je rodil v Nemčiji in je kot Žid iz prve roke spoznal nacistični antisemitizem. Ob vse hujšem protižidovskem terorju se je Strauss odselil iz Nemčije, najprej v Francijo, potem v Veliko Britanijo in končno leta 1937 pristal v ZDA. Večino svoje profesionalne kariere je preživel kot profesor politične filozofije na univerzi v Chicagu.

Strauss je v svoji karieri malo objavljal, redko javno nastopal in ni dajal intervjujev. Bil pa je karizmatičen predavatelj, ki je znal svoje slušatelje prepričati v prave vernike. Med pomembnimi neokonzervativnimi politiki so Straussova predavanja obiskovali Paul Wolfowitz, ki je bil kot pomočnik obrambnega ministra Donalda Rumsfelda poglavitni arhitekt ameriškega napada na Irak; Abram Shulsky, direktor pentagonskega Urada za posebne načrte (Office of Special Plans), v katerem so s selektivnim izborom obveščevalnih poročil pripravili "dokaze" o iraškem orožju za množično uničenje; in Francis Fukuyama, vplivni politični filozof, ki je s svojo tezo o "koncu zgodovine" uveljavil idejo, da pomeni ameriški model kapitalistične demokracije vrhunec in konec razvoja človeških družb.

Leo Strauss, ki je bil velik občudovalec Nicola Machiavellija, je za vzpon Adolfa Hitlerja krivil Weimarsko republiko, ker je s svojim šibkim vladanjem in nenehnim iskanjem soglasja dopustila razraščanje skrajnih ideologij. In Strauss je v ameriški demokraciji videl enake kali propada. Liberalne zamisli o osebni svobodi ljudi zavajajo v dvom o vseh vrednotah in moralnih resnicah. Po Straussu je zahodni liberalizem vodil v nihilizem in tak razvoj družbe, da se ta končno ne bo mogla niti ovrednotiti niti braniti.

A Leo Strauss je bil prepričan, da je mogoče tako propadanje ustaviti. Zato je naloga politikov, da uveljavljajo mogočne in navdihujoče mite, v katere lahko vsi ljudje verjamejo. Ti miti morda niso resnični, a predstavljajo nujne iluzije, ki naj družbo odvrnejo od sebičnega uveljavljanja osebnih interesov. Eden takih mitov je po Straussu religija; drugi je nacija, država. Najpomembnejši mit Amerike pa mora postati ideja, da ji je kot edini državi usojeno boriti se proti silam zla po vsem svetu.