stane wrote on 03.01.2004 at 12:07:14:


Mramorjem bi civilna družba morala znat  dokazat, da bi folk znal bolj produktivno obrnt davek od dobička, kot to zna in zmorejo sami. Da se bo npr. zmanjšal pritisk na socilane trasnfereje države, če bo folk z dohodkom od divendend drug drugemu neposredbno  finaciral dejavnost,  za katero ni potreben noben predhoden kapital in predhodno sito profitne logike. Da se bo država lahko počas losala finaciranja določenih državno vodenih socialnih programov, ker si  bo folk iz dohodka iz  divednd lahko sam plačeval drugemu točno to kar si želi od njega dobit  in ne da bo za pomoč drugega moral it preko države, ki mu pol za posredovanje in organizacijo te pomoči  pobrala večino sociali namenjenega dnarja, pa še ne bo dobu tistga, kar zares rab (primer varstva in oskrbe starejšoh, otrok, hendikepiranih, odvisnikov,...). Enako je s področjem izobraževanja, kulture, zdravilstva: dost cenej in dost bolj racionalno ter učinkovito bi se večji del teh dejavnosti odvijal, če bi jih država zaupala civilni družbi. samo je jeba v tem, ker bi politka na teh področjih izgubila svoj vpliv in moč in bi se morala pol ukvarjat z za svoje volilvce manj atraktivnimi zadevami, kjer je potrebna večja strokovnost, kjer je večja transparentnost pa zato  manj placa za zlorabe pa pocen pridobivanje političnih točk pri volilcih...

titud wrote on 03.01.2004 at 16:31:16:


Veliko je resnice v tem, kar praviš, zopet pa to niso vseobsegajoča sredstva, tako da bo DDV in ostali prispevki še dolgo časa ostal za financiranje skupnih potreb.
Toda, kakor koli obrneš, tudi v gibanju simbolične za vse enake dividende se bo zrcalila racionalnost državnega aparata in mislim, da je to najbolj važno. Enostaven, vsakomur razumljiv instrument za ocenjevanje uspešnosti vlade bo to v prvi vrsti, ne pa zelo pomemben vir prihodkov prebivalstva, razen za tiste na repu, ki pa jim bo to lahko predstavljalo veliko. Kar je končno tudi prav, saj gre že kar za veliko število sodržavljanov, ki pa imajo popolnoma enako volilno pravico od bogatih, torej tudi rizik in odgovornost za skupno usodo države.
Sedaj pa so le več ali manj "glasovalne ovce" enkrat na štiri leta.

gape wrote on 03.01.2004 at 21:01:28:



Jaz govorim samo o davku na dobiček, ne o DDV niti o drugih prihodkih državnega proračuna. Lastniki imajo pravico samo do dobička, nekaj ga namenijo za investicije, nekaj ga po navadi razdelijo. Krovno podjetje država ga danes 3/4 pusti podjetjem, 1/4 pa ga pobere v proračun.
In ta četrtina pripada lastnikom podjetja "država" in nič več!
Res pa je, manjši ko bodo stroški podjetij, kamor seveda v globalu spada tudi DDV in drugi davki, večji bo njihov dobiček in seveda tudi dividenda iz delnice države. Ravno tako, če bodo tudi interni stroški podjetij nižji, večji bo dobiček in dividenda.
Tako se ustvari pritisk celotne družbe na čimbolj racionalno porabo na vseh nivojih in to je točno to, kar manjka Sloveniji.

Misliš, potem v praksi, ali kako priti do tega zakona?

Tu si pa ti večji maher od mene. Prvi korak je popularizacija in podpis Manifesta ali podobnega  uvodnega teksta. Internet je idealen kanal za kaj takega, toda jaz tega ne znam. Pripravi načrt, pa lahko krenemo jutri in mirna Bosna.

Mislim le na načrt internetskega zbiranja podpisov. Podpis na manifest mora namreč dobiti prestižen značaj, tako da bo vsakomur, ki ne bo zraven, nerodno. Politika bo potem sama naredila, kar ima narediti. Za začetek bi zadoščalo zbrati podpise nominirancev sončevih pozitivk, potem društva pisateljev, foruma, ki se zbira pri predsedniku države itd, itd.
Le to sem mislil z načrtom, uvodni tekst pa bomo že skupaj oblikovali.

Ne meči v en koš podjetja "država", ki seveda ima dobiček, saj ga z davkom pobere podjetjem in skupnih služb politične države, ki pa ravno zaradi tega, ker njihovih stroškov nihče ne tišči stalno navzdol, ima tudi izgubo. Napaka je, da je tudi dobiček države navaden prihodek proračuna kot DDV in ostale dajatve. V končni posledici to tudi pomeni, da več ko bi podjetja imela dobička, več ga bo birokracija potrošila, ker presežka proračun po njihovem sploh ne sme imeti.
Tako da, seveda je dobiček, le da ne za 100EUR, trenutno ga je morda le za 10EUR dividende.
Toda važen je lastniški princip in pritisk vseh državljanov za čim nižjimi stroški povsod.

stane wrote on 05.01.2004 at 00:21:44:


Izguba 'podjetja država', ki se kaže skoz pufe in proračunski deficit, je posledica tako socialilizacije izgub nekdanjih državnih podjetij kot prevelikih apetitov tedanje  in sedanje  državne birokracije, ki  zase in za svoje državljane v imenu socialnega miru oz.  ohranjanja svojega priviligiranega političnega položaja porablja več kot so državna in privatna  podjetja sposobna ustvarit. Ta proces se nadaljuje tud v tranziciji in če bi bla privatizacija izpeljena dosledno in do konca, bi ble privat firme  morale bit tiste, ki bi brzdale potratno državo, in ne državljani preko civilne družbe.

Državljanom načeloma potratna država čist paše: država je konc koncev sama seb največja firma, ki  zaposluje politike, uradnike, učitelje, dohtarje, vojake, policaje in izpalčuje upokojence ter nudi socilane transferje  brezposelnim, invalidom... Tko da upor državljanov proti potratni državi je mal nelogičen in pameten poltik bo tak upor znal prikazat kot državljanski samomor, tko kot so zanl prikazat EU kot edino alternativo in NATO kot edino jamstvo za varnost države.

Tko da preden se gre za manifestom v javnost, bi moral znat  argumentirat, da je državljan kot član civilne družbe bolj zrel in racionalen porabnik presežkov kot so to profitne državne in privatne firme in državna politika s svojo birokracijo. Jest osebno takega zaupnja  v državljana (še) nimam, ker povprečen civilist  je predvsem potrošnik, ki bo svojo dividendo zateral v potrošnjo, od katere bo kot  državljan  imel manj kot pa če za ta prezežek v njegovem imenu 'skrbi' politika s sovjo birokracijo.


Zarad lastne nedoraslosti civilne družbe bi moral po moje hkrat  uzakonitvijo manifesta dosežt en konsenz,  da se prihodki od divendend državljanov ne bi zlival v profite korporacij in prihodke države. Pa poskrbet tud za to, da majo firme  dobičke, ki so ustvarjeni v državi, motiv sploh prikazat kot dobičke in ne da se kot zdaj prelivajo v enormne  nagrade nadzornim svetom in managerske plače in privilegije. Pa folku prikazat, da je samomorilsko, da se nezaposlenost zmanjšuje na račun zaposlovanja v (para)državnem aparatu in da je čist neprouktivno, da  se višina socialnih transferjev izenačuje s plačami.  

Po  moje bi se vse našteto mogl dosčet oz. preprečit le. če se dividend ne bi direktno izplačeval folku. Folk bi podobno kot pri certifikatu dobival le informacijo o vrednosti svoje neprenosljive delnice, dividende pa bi  se izlačeval samo virtulano, pri čemer bi bla protivrednost dividend lepo deponirana v obliki deviznih rezerv ali zlata v državnem trezorju, državljani slovenije pa bi si med sabo razne usluge in  storitve plačevali iz dohodka dividend na posebne račune kot s pravim denarjem, pri čemer bi bli taki dohodki obdavčevani skupaj s pravimi denarnimi prihodki, kar bi zmanjšalo pritisk na socialne  transfereje.  Po moje bi blo super, da bi  na  tak virtualen način lahko  plosloval tud z državnimi ustanovami (vrtci, šolami...),  tko da bi blli državlajni v poslovanju med sabo in državo izenačeni in bi lahko izbirali, pri komu koristit usluge. Vsak državljan bi tako imel svoj posewben  račun, na katerga bi za svoje usluge  sodržavljanom prejemal plačilo iz naslova dividend ali pa plačeval usluge sodržavljanom iz prihodkov dividende, pri čemer bi bilo v takem poslovnem odnosu tud  žena  z možem, sin z očetom, varuška s člani  družine itd. ne da bi blo za to treba registrirat razne s.p. -je in druge oblike poslovne organiziranosti, če usluge pač ne zahtevajo posebnih pogojev za dejavnost. Po moje bi razvil takšen pisan trg uslug in storitev, da si  niti mislt ne moremo, ker smo pasiviziran z logiko, da mora za nas oz. za druge poskrbet država. Taka logika je tud vir naše medsebojne odtujenosti, odsotnosti sočutja in solidranosti, kar vse je  voda na mlin politikov in lastnikov kapitala, ki  nam s svojo ponudbo storitev in blaga nudijo varljiv  občutek, da nekdo skrbi za našo  varnost in blagostanje, v resnic pa skrbi vsak le za svojo korist.