Quote:Zakaj praviš, da duša si ti, ego pa ne? Zakaj vidiš ego kot nekaj zunaj sebe, dušo pa kot nekaj v skladu s sabo? Kaj pa če si na koncu koncev ta ego ti, zmeraj bil, boš? Zakaj ga potem ne bi tudi tako velikodušno sprejemal, kot sprejemaš le del sebe - tistega, ki ti je všečen.
Se strinjam, morda sem z to delitvijo pretiraval, to sem storil zato ker čutim svoj ego kot nekaj negativnega... Seveda je ego del mene, ampak ni pa jaz... Jaz sem moja duša, ego je samo en vmesnik med dušo in tem svetom... Sem bitje na poti k samozadostnosti, glavna ovira na poti je pa moj ego... Ego je odvisen od okolice, ima potrebe, želje pričakovanja... Duša je samostojna, popolna...
Sam sem sedaj v točki ko zdravim ego odvisnosti... Ego se temu močno upira... Ve da ga te odvisnosti ohranjajo pri življenju... To je hkrati tudi odgovor na lastno vprašanje: ego je v bistvu skupek teh odvisnosti, in ko ga ozdravim ne bo imel več vpliva name, torej bo nepotreben... Kot sem že rekel, zaenkrat se stvari lotevam korak za korakom, zelo previdno, pred vsako odločitvijo razmislek ali lahko to kako škoduje meni ali komu drugemu... Obstajajo situacije, ko ne moreš zmagat, se pač odločiš za manjše zlo...
Obstajajo tudi situacije ki mi še zdaleč niso jasne oz. mi ni jasno kako jih bom rešil... Ego naprimer ne more biti srečen brez družbe... Osamljen je, in posledično me polni z otožnostjo... No, ker sem zdej zavzel kritično distanco do vseh emocij te otožnosti niti ne jemljem resno... Pač počakam in mine, zavedam se da je to čustvo izval ego in je neutemeljeno... No, torej je ena od odvisnost mojega ega družba, prijatelji... Kako to rešiti? Abstinenca bi pomenila popolno izolacijo od okolice... To je pa dandanes skoraj nemogoče... Kakšen zanimiv predlog?
Soncica, titanic, hvala...
...ampak u bistvu nč vem, pravzaprav nimam pojma, tole so samo teoretična razmišljanja, rezultat knjig, ki sem jih prebral, morja občutkov ki me spreletavajo in prestrašenega ega...
Ne vem niti a je tak racionalni pristop sploh primeren za tovrstne probleme? Sem celo življenje čutil ko bi moral misliti, zdaj pa razmišljam ko bi moral čutiti?
Ne vem, živim iz dneva v dan in upam...
Ampak priznam, da ne glede na to da tole moje pisanje izgleda precej pesimistično ali mogoče depresivno, se počutim dobro, neobremenjeno... 25let sem bil omejen z strani svojega vedenja in priznanje da u bistvu nimam pojma kaj bo in me zaradi tega ni treba biti ničesar strah me je osvobodilo... Kar bo pač bo, našel sem sebe in tega mi ne more vzeti nihče...
Trpljenje poznam, pripeljalo me je do točke v kateri sem in zato ga sprejemam z nasmehom...
Pravzaprav sem srečen... Zakaj? Ker nimam razloga da ne bi bil
...
Lp, S...
Home
Pages: 
