Helo! Mislim, da ti manjka samo še to, da malo spremeniš gledišče do tega vsega... Stopiš bolj na optimistično stran. Verjameš v dobro, vadiš pozitivno naravnanost. Praviš, da je tvoja duša kot otrok... A niso otroci v svoji čistosti kar tako veseli? Tudi to bo... Drugače pa je vse čist ok..., saj je prav, da je ego močan, ker ga potrebuješ. Ne premaguj ga na silo. Prav pa je, da se zavedaš. In da se ga ne bojiš.  

Vsi smo več ali manj razpeti med tem, kar smo in kaj naj bi bili. Zato tudi smo tu v času in vsi ga nekako potrebujemo, da prepoznamo navezanosti, zato je prav, da si ga vzamemo, vendar pa tud življenju ne smemo zapreti vrata. Zavedanje... razkrinkanje temnih misli in dvomov, ki nas želijo ustrahovat. Le pogumno... In veliko sončka ti želim! Pa res napiši še kaj.

Learning to loveyourself is the greatest love! (W.H.)

Izguba osebe, ki je pomembna za tvoje zivljenje je navadno res velika sprememba v nacinu zivljenja. In gotovo ne bi bilo dobro, da bi zaradi svoje nove odvezanosti razvil navezanost na kar prvo osebo, ki jo prinese mimo, ali pa naredil kaksne neumnosti. To bi ti lahko zares skodilo. Rekluzija,ki jo navadno generira zalost in zalovanje, te za nekaj casa lahko cesa takega obvaruje.

Pa v bistvu je to sploh v redu zadeva, ker imas cas, da najprej malo razmislis, kaj hoces, potem malo poeksperimentiras in ni vrag, da ne bi cesa zanimivega nasel.

Temu lahko zaradi mene reces tudi transformacija ega, trenutno srecanje z visjim jazom, kaj jaz vem kaj se vse. Vsekakor pa po tem ne bos postal cisto drug clovek (oz. popolna izguba ega je pa res iluzija), morda pa bos v nekaterih posebnih situacijah v stiku z drugimi (in morda celo s sabo) znal vcasih reagirati drugace, tako kot si ze sedaj zeli en del tebe.

Ne prevec komplicirat.

Pozdravljeni, jaz sem napisal uvodni post...

No, glede na to da sem našel na forumu še par zanimivih debat sem se kar registriral... Najprej se vam vsem zahvaljujem za odgovore, v bistvu za smernice... Pa naj vam še nadalje predstavim svoje razmišljanje, bolj blodnje o življenju in o točki na kateri sem pristal...

Nimam pojma kdo sem... Za lažje razumevanje sem se opredelil kot dušo, ampak se mi definicija niti ne zdi pomembna... Ugotovil sem torej da z egom nisva eno... Začutil sem svoj ego, začutil da je izven mene... Ego mi predstavlja vse kar vem, vse vzorce, ideje, vse kar sem se kadarkoli naučil... V situaciji v kateri sem, svoje znanje in vedenje uporabljam in nujno potrebujem vsak dan, zato se mu ne morem odreči... Torej ego ostane... Ampak zdej kot vidim imam dve možnosti: prva je da ega ne upoštevam, mu ne dopustim vpliva name... opazujem ga, in ko me polni z sovraštvom, jezo ali žalostjo poskusim te emocije sprejeti, poiskati iz kje izhajajo in ponavadi potem zbledijo... Tak boj z egom je sicer učinkovit, ampak naporen, in včasih ne zmorem procesirati vseh emocij naenkrat in se enostavno vdam...

Druga varianta, ki se mi zdi sicer bolj zahtevna (če je sploh mogoča) je ozdraviti svoj ego odvisnosti... Kot odvisnosti mislim predvsem potrebe, brez katerih ego ni srečen... Ali je to sploh mogoče? Ali je ego sploh kdaj zadovoljen??? Ne vem, a je komu od vas kaj podobnega uspelo? Začenjam pri večjih odvisnostih, ki za sabo potegnejo še kup drugih stvari... Kot pri drogah, alkoholu... Prvi korak priznanje... Nato abstinenca... Ampak občutek imam da je abstinenca samo pot do dokazovanja, kar pa lahko pripelje samo do vedenja... Za korak naprej pa potrebujem zavedanje, torej spoznanje... Ne vem, poskušam z abstinenco in samokontrolo, bom poročal če je to prava smer, ampak sem odprt za predloge...

Čutim, da sem se problema lotil preveč racionalno, ampak drugače ne znam oz. se ne spominjam...

Še enkrat hvala vsem ki ste si vzeli čas, veselim se branja vaših postov tudi v prihodnosti ...

Lp, S...

Dragi S..

Sem samo en bk, najbrž čisto neprimeren za dajanje nasvetov komurkoli, ki je v težavah. Moje pisanje lahko vzameš kot en od pogledov, če pa v njem najdeš karkoli, kar bi lahko uporabil, toliko bolje.
Življenje je darilo, ki ga je potrebno živeti...tako kot se za darilo spodobi: s hvaležnostjo in spoštljivo. Prijetne trenutke uživaj, neprijetne pa vzemi kot priložnost za učenje in kot opozorilo, da ni nič samoumevno.
Razumem, da ti je odhod ljubljene osebe povzročil hudo bolečino, da se ti je zamajal svet vrednot, ki si jim sledil, v katere si verjel, da si podvomil vase in v prihodnost. Toda ob sebi imaš vsaj dva zanesljiva zdravnika, ki ti bosta vrnila nasmeh na obraz, vero v ljudi in v sebe, hrepenenje po naslednjem dnevu... To sta čas in prijatelj......poleg strokovnjakov s področja psihiatrije, psihologije......
Medtem, ko čas dela zanesljivo in neodvisno, si lahko pomagaš tudi sam. Poiščeš si kraj, kjer se dobro počutiš, kjer boš lahko sam s seboj (gozd, obrežje reke, jezera, gore....). Ko si tam, si daj duška brez omejitev. Jokaj bolečino, dokler je ne izjokaš, dokler ti ne zmanjka solz. Izrazi jezo nad bivšo z vpitjem, z zmerjanjem, dokler ti ne zmanjka glasu, besed. Izrazi samopomilovanje, nemoč, bes s samoobjokovanjem, kakorkoli...lahko tolčeš z glavo ob drevo, brcaš kamenje, samega sebe, kar sicer boli...toda. Ko boš prazen, brez moči, utrujen, majhen...takrat...takrat ga pokliči... prijatelja. Se ti bo oglasil takoj. In prični dialog z njim. Nekako kao tako:
S..- kako me je lahko zapustila? Ljubim jo, vse sem storil zanjo............
prijatelj- moj S.., ne ljubi te več, pravico ima do tega, ne moreš izsiliti ljubezni, pusti jo, naj gre svojo pot...........
S..- kako bom brez nje, kaj..........
prijatelj- moj S.., ni konec sveta, našel boš žensko, ki te bo ljubila iskreno...........
S..- tako sem nemočen, za nobeno rabo nisem, sam sem, osamljen...........
prijatelj- moj S.., dober človek si, bodi ponosen nase, rad se imej...............
in tako naprej in tako naprej..o vsem, kar te teži, boli, skrbi, žalosti....
Spoznal boš, da imaš prijatelja, resničnega prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš, ki bo vedno ob tebi, pripravljen, da ti pomaga, te ima rad, je nežen s teboj, te razume in ve...vedno ve.
Skupaj z njim se boš spoznaval, spoznaval druge, se učil, se veselil, se žalostil, preboleval, iskal poti, sopotnike, spoznaval in živel življenje. In kar je najpomembnejše...vedno bo tu, ko ga boš potreboval.
S.., želim ti, da kar najhitreje preboliš, da potegneš iz te izkušnje kaj pozitivnega...recimo, da začneš spoznavati sebe...takega kot si...da začneš negovati, kar je dobrega v tebi in spreminjati, kar ni. Pa....da najdeš svojega prijatelja.

Aja...da ne pozabim...ta prijatelj......to si ti.

tako pozitivno misljenje (poslusanje "prijatelja") lahko zacasno pomaga/pomirja/osrecuje.

Pozdrav...

Res lepe stvari pišete... en_bk, ful lepo, hvala... Berem in se učim ...

Ampak čutim da taka pomiritev in sreča deluje samo na moj ego... Moja duša je neodvisna... Ne rabi pomiritve... Ne rabi ničesar... Nič nima in vse ima... Za srečo ne potrebujem ničesar, našel sem sebe, svojo dušo... To je dovolj, srečen sem... Vendar moja sreča ni 100%... Omejuje me ego... Ego mi pravi da brez vsega ne morem biti srečen... Torej kot je napisal aryan, taka pomiritev sicer začasno pomaga, ampak je pa le zdravljenje simptomov in ne odstranitev vzroka bolezni... Če hočem probleme rešiti permanentno, moram it globoko, do izvira, in jih tam izkoreninit... No, to je samo moje razmišljanje, moj življenski projekt, hehe... Morda mi uspe, morda ne, vsekakor se ne bom dal kar tako...

Bil sem obupan, na tleh in prišla je odrešitev... Zanimivo je da ljudje odrešitev iščemo v napačnih stvareh... Ko sem bil reven, sem rotil stvarstvo za zadetek na loteriji, ko sem bil osamljen za prijatelje... Vedno sem iskal rešitev za svoje probleme zunaj sebe... In šele sedaj sem končno spoznal svojo napako... Rešitev je v meni... Spoznal sem svojo dušo... Moja duša ni revna, pa tudi če ničesar nima... Moja duša ni osamljena, pa tudi če je sama... Moja duša je vse kar potrebujem... Vse kar potrebujem za srečo že imam...

Prešel se čez fazo, dragi en_bk, ko sem potreboval vpitje, jok in obup... Ugotovil sem da to ni del mene, del moje duše... Zdaj lahko jokam, to dopuščam svojemu egu če se potem počuti bolje, ampak jokam samo fizično, trpi samo ego, moja duša je srečna, JAZ sem srečen...

Ugotavljam da z spreminjanjem svojega odnosa do sveta lahko spremenim ves svet... Potencial je neomejen, občutek fantastičen... Zato se mi postavlja vprašanje... Če je ego zrcalna slika sveta, ali ga ne bi mogli obrniti, spremeniti v zrcalno sliko duše? Ali je to sploh smiselno, kajti potem ego res ne bi bil več potreben? Ne vem, res ne... Kako torej na ven delovati čimbolj v skladu z sabo in preživeti? V čem je sploh smisel bivanja duše v tej dimenziji...?

No, sem odprt in zelo rad preberem še kakšno razmišljanje na to temo...

Lep dan še naprej, S...

S... wrote on 04.12.2003 at 14:09:30:

res je, treba je odstranit vzrok ne le blazit posledice. in kot vse drugo lezi tud vzrok nasega trpljenja, vznemirjenja ali negotovosti v nas samih. napacno delujemo. napacno delujemo ker nimamo dovolj znanja. dovolj znanja nimamo ker smo nenaklonjeni Bogu, ki je izvor vse eksistence, izvor vsega znanja in izvor vsega zadovoljstva.