V krščanstvu je ena izmed največjih odlik - odpuščanje, da se odrečemo potrebi po maščevanju in da krivcem oprostimo odgovornost za krivdo. V judovsko-krščansko etiki tak pristop predstavlja ideal: "Motiti se je človeško, odpuščati pa je božansko." Do sem vse lepo in prav, ampak po drugi strani pa se sami sebe slepimo, saj ne odpuščamo v pravem pomenu besede, ampak potlačujemo sovraštvo, navidezno mu spreminjamo predznak, zanikamo pristna čustva do teh, ki so nas prizadeli, do njih smo osladno dobri, napravljamo se. Pod vso to šarado pa še naprej besni in vre jeza, celo zanikamo jo in se pretvarjamo, da se ni zgodilo nič hudega, ona pa v nas pridobiva na svoji razsežnosti, postaja vse večja, ker smo jo zaprli v čustveno ječo - lonec (dušo), kjer narašča pritisk, in lahko nepredvidoma izbruhne iz naše podzavesti v svoji najslabši različici, kot eruptivni vulkan, v svoji destruktivni obliki. Največja nevarnost odpuščanja je v tem, da onemogoči sproščanje potlačenih čustev. Odgovornost za povzročeno škodo lahko gre samo v dve smeri: nazven, na ljudi, ki so nas prizadeli, ali navznoter, v nas. Nekdo mora biti odgovoren. Zato lahko odpustite svojim skruniteljem, v zameno pa čedalje bolj sovražite sebe. Kaj hitro ste lahko tudi ob duševno zdravje.

Nikoli ne smemo dajati prednosti verskim prepričanjem, če so v nasprotju s psihološkimi potrebami, saj tako na kocko postavljamo svoje duševno zdravje in dobro počutje. Čustveni in duševni mir izhajata izpod osvoboditve škodljivih čustev (jeza, sovraštvo), ni pa nujno, da je ta osvoboditev povezana z odpuščanjem.

Sklep: Ni nam treba odpustiti!

t wrote on 20.12.2003 at 15:56:23:


Res je, ampak moraš mi odpustiti!

t wrote on 20.12.2003 at 16:20:22:


Metallica, Unfogiven 2 - res dober štiklc!