Čao.Poterbujem vaše mnenje.S fantom večkrat pomagava,predvsem prijateljem,kolegom pa tudi ljudem,ki jih ne poznava.In ki naju za pomoč v bistvu sploh ne prosijo.Še posebej Marjan je takšen.Jst sem se pa velik navadila od njega.In tukej mi gre včasih velik energije...velik je pa seveda tut dobim,ko vidim,da je človek nekej odnesu od tega,kar sem mu naprimer povedala.Včasih zadeva pride že tako daleč,da se skoraj več ne počutim ok,če nekomu ne pomagam.In potem zvoni telefon pa skos nekomu nekej 'težim' pa skos se nekej obremenjujem.In včeraj sem popizdila,ker sva se zadnji teden pogovarjala z eno kolegico,ki je prišla iz komune.In je veliko stvari dojela,itd.In je šla včerej sama ven in je ful dolgo ni blo nazaj.In valda,domači so zagnali paniko,da ni spet v kako drogo padla in naju kliče njen brat in Marjana je to potem ful težilo.In bi jo šel kar iskat in ne vem kaj še vse.Ful se je čutil dolžnega,da ji pomaga.Čeprav ga ni prosila za to.In sva se potem oba ful bad počutla.
No in zdej me zanima vaše mnenje o tem.A ima kdo kake podobne izkušnje?Kje naj najdem mejo?A naj (poskušam) pomagati samo tistemu,ki me za to prosi?Kaj vi mislite o tem?

kadar si v dilemi
picola wrote on 26.11.2003 at 18:15:36:

ja ... lahko sicer da maš čudno karmo in nja nja nja ... osnovno načelo je da se pomaga tistim ki za to prosijo ...

Pomagati za vsako ceno!
Obicajno se na forum ne oglasam, rad pa ga obcasno prebiram. Tema pomoci pa me je spodbodla, da napisem nekaj svojih pogledov, ter iskusenj. Ker sam tezko hodim zaradi poskodbe v otroski dobi, pomoc tako ali drugacno, veckrat potrebujem. Rad bi opisal moje dozivljanje pomoci, ter tudi moje dajanje pomoci.
Fizicno, ter materjalno sem samostojen, mobilen, pomoci prakticno ne potrebujem, razen pri tezjih fizicnih delih. Obcasno rabim pomoc le pri hoji, v breg in po stopnicah. In ko rabim pomoc vecinoma le to izrazim, osebi ki jo poznam, ki mi je blizu. Zelo nerad pa prosim za pomoc neznano osebo, oz. osebo, ki  mi ni blizu. Pri tem mi je tudi zelo tezko prositi pomoc prijatelja, prijateljico, saj tu naletim na vzorec samozadostnosti, oz. vzorec samostojnosti in neodvisnosti. Ceprav mi fizicne lasnosti, popolne neodvisnosti kot receno vedno ne dovoljujejo, vendar vseeno skusam izhajati iz sebe. Zato se strinjam z Andresovimi ugotovitvami. Nekaterim nam je prosnja pod castjo, pod osebnim nivojem, saj sem globoko v podzavesti se vedno zdrav. Globoko v podzavesti me se vedno tudi preveva obcutek, usmiljenja.
V reviji ognjisci sem prebral clanek, zgodbo nekega dekleta o nudenju pomoci slepi osebi. In ravno slepi ljudje so za nudenje pomoci izredno obcutljivi. Posebno slepi, si z manjsim vidom razvijejo ostale sposobnosti, tako da lahko zivijo povsem samostojno, ter enakovredno. Vsaka oseba je samostojna, samosvoja. Saj nihce nima pravice posegati v njegovo zvljenje, ce za njega ne prosi. In ko je deklica pristopila k mozu in nudila pomoc slepi osebi, je moz dejal, hvala ne rabim pomoci, zelim pa ti lep dan. In kaj ni lepse pomoci kot je bila v tem primeru.
Nekaj bi rad se rekel o dajanju pomoci. Sem oseba, ki pomoc in pozornost zelo rad nudim, najsibo v fizicnem pomenu (kar je v moji zmoznosti), ali kakrsnokoli drugo pomoc. Najsibo alternativnih nasvetov, itd. Vendar sem letos poleti dozivel zelo negativno iskusnjo, ki si jo bom zapomnil. Namrec prijateljica, katera mi je obcasno nudila taksno in drugacno pomoc, sem skusal osrecevati z malimi pozornostmi, ter nudenjem take ali drugacne pomoci, z besedami, ter tudi dejanji. Vendar sem vedno dozivel le zavrnitve, ter negativne, reakcije.
In tako sem koncno prisel do spoznanja, da pomoci, pozitivne energije ne bom venomer razmetaval. Osebo naj bi prej zacutil, kaj in kako naj se ji priblizam, ter nudim pomoc.
Lep dan vam zelim.

Zivjo,

Po dolgem času, ena tematika, ki ni obrnjena v samega sebe.
Bom odgovoru po vrsti, ker se mi za današnje čase to zdi precej pomembna tematika.

Quote:


Lepo in prov fino, si spisala svoje razmišljanje. Vendar ti zmanjka, nekaj na koncu.  Govoriš o tem da ti gre veliko energije in da jo tudi veliko dobiš. Svetoval bi ti, da se angažiraš ravno toliko kolikor se ti zdi potrebno.

Predstavljaj si, da si ptica in da pomagaš na način, da čez visok zid nosiš tovor. Če si boš naložila prevelik tovor, se zna zgodit, da zidu ne boš preletela ampak se zabila vanj ali pa ti celo ne bo uspelo poletet. Tisto o izgubitvi in pridobitvi energije pa pustimo pri strani, bi rabu daljšo debato.
Meni je logika; (... da sem delček neke celote-kozmosa in da če se mnogo delčkov izboljša (zavest, delovanje), bo v končnem smislu tudi celota boljša ...) precej bližja.

Pomagaj predvsem tistim, ki te za to prosijo. Za nudenje pomoči, je precej bolj mehko, če le izraziš svojo pripravljenost. Sej človek, začuti tvojo iskrenost, ne glede na njega samega. Če je tvoja toplina dovolj močna, bo stopila še tako zamrznene – vase zaprte osebe. Na silo ne pomagaj nikoli.

Quote:


Jest se z vpeljavo karme glih ne strinjam. O čudnosti karme.  nja nja....

Ali začutiš, da ljudje potrebujejo pomoč ali pač tega ne začutiš. Jest izhajam iz dejstva, da je karma vezana na zdajšnje življenje.

Vsaka nerazčiščena zadeva te karmira, vsaka razčiščena te odvezuje. Tko da lahko bi bila vzrok karma, če bi imela slabo vest, da je pomaganje način kesanja. Ampak tega pri tebi ne vidim tako. Prej bi reku, da si zelo so-čustven človek.

Quote:


Ja situacija je zagonetna, tako kot vse situacije. Pa je tako. Stojiš za svojim dejanjem, da odpreš vrata nekomu ki ima polne roke. Tudi če te nahruli, mu lahko razložiš, da pač tak si. Sej Jezusa, so ravno zaradi dobrote in načina delovanja na križ ruknili.

Zato veliko ljudi roke v luft rukne in milijon razlag za ne-pomagat najde, milijon razlag, o samokrivdi, in kaj jest vem kake budalaštine še. Tako pač je.

Lažje je poiskat ezo-izgovor, kot nekomu tako ali drugače pomagat.


Quote:


Zakaj ni bilo dojeto, zaradi strahu-sramu-neiskrenosti in ni prava energija prihajala iz tebe, zato tudi ni bilo ustrezne reakcije. Tle je strahotni forum s strahotno veliko znanja, nasveti, primeri. Ampak, vidiš, tako ti kot jaz, pa resnične življenjske situacije na tako brutalno težek način dajemo čez. Tle bi lahko rekel, pa kaj sprašujete-mo, sej klikneš npr. Osvobajanje od sebe in imaš vse odgovore, klikneš na Odpiranje notranjih vrat – enako, odpreš bibilijo enako. Ampak je razlika, med živim delovanjem in nametanimi črkami...

Jeliel hvala ti za osebno izkušnjo in iskrenost. Tvoj primer jasno kaže ravno to o čemer se vsi iskalci spopadajo. Iskrenost-sočutje-ljubezen. Če tega ne začutiš, ti je vse džaba.
Lohk milijon stavkov napišemo ljubezen modra, bela, topla, nežna, pa še vedno ni to nič, le kup črk. Dejanja in delovanje šteje. Živo bitje šteje.
Ustavil bi se le pri prijateljici. Si se s prijatejlico pogovoril o tem kar si napisal tukaj?

Quote:


Sej ne gre za razmetavanje. Razmetaval nisi, temveč nisi do konca izpeljal odnosa. To je ta hec. Sam si prišel do spoznanja, ki bi moralo biti spoznanje tebe in prijateljice. Zato je to spoznanje nepopolno. Se ti ne zdi tako? Temu jest rečem karmica...  


Je pa v času, odkar se tako rekreativno ukvarjam z tovrstno tematiko veliko spoznanj padlo tudi vame.

Pridobil sem kar nekaj izkušenj, uvidov in srečanj z ljudmi potrebnimi pomoči in takimi, ki jo tudi nudijo.


Vsekakor človek človeku človek – še dolga pot nas čaka.

ja, velikrat, če bi pomagala, bi se lahko s tem premaknila naprej, in globlje, in bližje... ampak ne... bežimo reče ego (-izgovor)

p.s.
o gad demt
hug

lola wrote on 27.11.2003 at 09:04:58:



- mogoče bom pa jaz tud nekoč znala tak jasno in lepo povedat stvari.



Eva, kje pa ti spet blodiš?

Čist OK je prosit za pomoč - finta pa je v tem, da ne imej preveč pričakovanj, kako pomoč boš dejansko dobila. Včasih ti bo kdo pomagal na način, ki se njemu zdi najboljši, tebi pa se bo zdelo, da te je v vsej tvoji mizeriji še v pleksus brcnil.  

Ja, pa iskrenost in odkritost se mi tud zdita precej pomembni - sej se ti ni treba it igric, kako dobit to kar rabiš.

o karmi res ne bi ... sm pa mislu bolj tko kot če imaš od prej tako karmo, da morš pomagat, maš bolj tak lajf da bolj drugim pomagaš. kot tereza, k je že bla za primer zdej enkrat ... ona je 100% mela tako karmo in je zato velik pomagala ... in je bla dobra v svojem delu ...


drgač pa
Quote:

ezo je pa taka čudn reč, ki ti razloži, da je to vse res kar ti trobiš edi, da jezus je čist lepo povedu, da ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe ... da pomagat drugim, da služit jim, je zakon ... to je najbolj pametno delat ... vprašanje je samo v izbiri ... kdo so ti drugi ... včasih ...
bistvena stvar ki pa jo pri ezičih izveš (in ti, vsaj tadobri hitr razložijo da PAZI da ne padeš v past (egiča)) je pa to, da bolan človek težko pomaga komurkoli ... in da je NUJNO sebe realizirat in potem šele drugim pomagat ... če napišem črno belo ... v lajfu se seveda vse skupi izmenjuje ... ampak ko opaziš da drugim preveč 'pomagaš' ... je čas za to da drugi tebe prosijo za pomoč in ko ni nikjer nikogar okrog tebe da bi mu pomagu, ne ne greš poiskat nekoga ... SEBI pomagaš ... ker s tem ko pomagaš sebi, pomagaš drugim še največ ... če spet mal pobarvam na črno belo ... totalno realiziran človek, človek ki je že skor superman ... kolk tak človk lahko naredi dobrega za svet ... kolk tak človk lahko drugih ljudi nauči bit takih ... kolk oni lahko pomagajo ...
jezus je šu tud za 40 dni v puščavo ... sebi pomagat ... s tem ko si je tam sam pomagu, je pol lahko pomagu še morju ljudi ...
je pa tole prosto po osvobajanju, podobno kot zgoraj evino ... tm ko oshota omenja ...

se reče ... eziči ne dajejo izgovora kr tko ... je on zelo premišljen ... kdor skuri božjo pomoč in postane boljši človek in tega potem ne deli naprej, mu moč itak gre in pol postane čist navadn ...



Eva wrote on 22.11.2003 at 05:38:54:

Hm...... Kaj naj rečem...Najprej hvala za odgovore in vaša razmišljanja,ki so mi vedno v pomoč.Lola,se mi zdi,da si kar zadela v bistvo.Po vsej verjetnosti se res želim počutiti,da sem nekomu potrebna,da se ljudje lepo počutijo ob meni,mogoče mi celo manjka pohvale.Ne vem.In včasih sem nestrpna do ljudi,pa jih ne morem sprejet takšne,kakršni so.V teoriji vse vem,da nobeden ni  kriv,da je takšen,kakršen je itd. itd.,vendar ko pride do prakse se malo zakomplicira,zato se mi zdi,da včasih tut hočem solit pamet nekomu in mu samo pokazat,da sem kao pametnejša od njega.Ful grdo od mene... .Rabim potrditev,ker se očitno počutim in sem se vedno počutila,da nisem pametna.In hvalili me tut niso kej preveč dosti.In sem potem po vsej verjetnosti,kadar mi tega orng primanjkuje,mal posiljevalna z mojo pomočjo(nesebično... ).Težko mi je priznat svoje napake(me zanima,kakšne probleme imate vi s tem...),ampak se zavedam,da je to prvi korak k njihovemu razreševanju.Vem,da sem se ujela v en zanimiv vzorec in vem,da moram ven,ker se ne počutim več ok.
Eva,res je,velikokrat odprem nov topic in vas vprašam za mnenje,ker sem v enmu obdobju,ko sem čist zmedena in neodločna in včasih si zaželim samo ven iz tega,it tja,kjer sem bla prej,o ničemer se ne spraševat,o ničemer razglabljat,moralizirat,se bat(to je najhujše) in iskat in iskat...,ker sem že od vsega po malem utrujena.Rada bi vedela,kakšne so pasti na duhovni poti,a lahko zabredem tako globoko,da izgubim stik z realnostjo(včasih imam filing,da se mi bo kar zmešalo,ker več ne vem,kaj je prav in kaj ne...)Sicer je pa to že druga tema...
Aja,pa še to bi rada povedala.Da se včasih ujamem,da(ne vem,če je to prava beseda za to) malce manipuliram z ljudmi.Da naredim nekaj in točno vem,kakšna bo reakcija ljudi na to.Vem,da če nekomu daš pohvalo za nekaj,kar mu veliko pomeni,da ga boš po vsej verjetnosti pridobil na svojo stran.Sam jaz tega ne delam zaradi koristoljubja,ampak spet po vsej verjetnosti zaradi tega,ker imam potrebo po tem,da bi me ljudje imeli radi.Bojim se tega,bojim se te moči,ki jo dobiš s tem,ko se stvari začneš zavedati.Bojim se,da bi lahko kasneje celo začela to tut izkoriščat.Ne poznam se dovolj,da bi lahko rekla,da tega ne bom nikoli naredila...Vem tut recimo,da nekatere stvari lahko dobiš zastonj,če iskreno poveš,da nimaš denarja in da si to stvar res želiš.A je to narobe?Vem,da si je drugače ne bi mogla privoščit,na ta način si jo naprimer lahko...Evo,včasih ko razmišljam o sebi,a delam prav ali ne,a sem ok ali ne...včasih se imam za ful slabo osebo...pa spet mine...Ja,včasih se mi res zdi,da sem mal zmedena...
Uh...sem vam naložila...Ampak te stvari me mučijo,ne najdem na njih odgovora,strah me je,a delam prav ali ne,kam grem,a grem v pravo smer...A je normalno,da se soočam s takšnimi stvarmi,a ste se tut vi mogoče?Malo sem zašla iz teme...
Lepo se imejte pa hvala za odgovore že v naprej.Rada vas imam!