Samson wrote on 06.11.2003 at 19:48:59:Zanimivo, Exorcist. Sleherni kristjan bi naj bil tudi nekakšen most od krščanstva do nekrščanskega sveta in obratno, sleherni iskalec bi mogel najti preko kristjana svojo pot do krščanstva, če to seveda iskreno išče. Seveda pa krščanstvo v življenju vernika ni neka okostenela stvar, je daleč od zgolj skupka dogem, je predvsem življenje v Kristusu in po Kristusu za svet. Dogme so v praktičnem življenju povsem pomožnega pomena. So zgolj nekako potrebni kažipoti, opozorila, ki človeku pomagajo v pravo smer, kadar je to potrebno. Vendar to pravo smer v bistvu kaže Kristus sam odznotraj, v samem kristjanovem srcu, ter ga tako vodi. Krščanstvo zato zelo poudarja pomembnost svobodne osebe, skupnost je le pomoč osebi, ki jo osebe po naravnem nagibu pač nujno sestavljajo. Tako bi menda bilo lahko že kar jasno, da jaz sam kot kritjan sploh ne temeljim na dogmah, ki so pomožnega pomena, ampak na živem Kristusu, ki me je vzljubil, me prepaja in razsvetljuje. Kristus je meni moj pravi osebni 'mojster', je osebni mojskter slehernemu kristjanu posebej, je neposredna živa vez med osebnim človekom v skupnosti in posemezno ter našim Bogom. Vse to se dogaja v primeru živahnega duhovnega življenja bolj na praktičnem kot na nekem razumskem ali celo spekulativnem nivoju.
V tem je Kristus v življenju človeka unikum, posebnost, neponovljiv, ki se mu noben daljnovzhodni mojster po svoji učinkovitosti in polnosti ljubezni niti približati ne zmore.
Saj ne pravim, da je krščanski nauk slab, ampak, če se spomnim našega župnika, je pri verouku udrihal otroke s palico po prsti, ki meri v prečnem prerezu skoraj 2cm. Ali je to izjema, da sem naletel na takega pastorja, še iz stare šole, starega kova, brez vsakršnega posluha in ubranostjo, ki je pri verouku premleval politiko, pa čeprav nikomor ni bilo jasno o čem sploh ta človek govori? Duhovni pastir bi moral biti dober psiholog, socilog in pedopedagog s smislom za "teamsko" delo, ki bi znal delati z mladimi in otroci, jih motivirati, približati vero, uporabljati domač, vsakdanji jezik... V učilnici je morala biti absolutna tišina, nihče ni smel niti pisniti, že si jih dobil, ali pa te je nadrl, če se nisi naučil molitvice. Se poslušnost doseže s trdo palico? Bo ovčka imela rada pastirja, ki jo klesti? Kaj dosežeš z nasiljem in nefleksibilnostjo, oziroma če se ne prilagajaš današnjemu času, in če je tvoj poklic delo z množicami, z ljudmi?
Res je, da smo si ljudje različni, ampak zato si izbereš tak poklic, za katerega veš, da boš 100% pri stvari in te bo veselil. Ne moreš biti kirurg, če se ti roke trosijo. Srečal pa sem že tudi izjemne ljudi, prave zvezde danice, župnike, za katere veš, da samo ne pridigajo, kaj naj bi se počelo in kako naj živimo, ampak to vero udejanjajo, jo živijo, vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Od njih nekaj žari, ne zaslutiš netolerance, niti neodobravanja do drugačemislečih in nekristjanov, ampak te preveva pozitivna naravnanost, katere izvir so ini sami. Škoda le, da so ti v manjšini, in da večina vedno zaduši manjšino.
Kleru manjka karizme, naprednosti, prilagodljivosti, idejne ločenosti od institucije, nevtikanja v posvetne stvari (politiko, intimo, spolnost), obojestranskega transferja, adaptacija namesto trmasto vztrajanje v ultrakonzervatizmu, svobodomiselnosti, sprejetje dognanj in dosežkov moderne psihologije in psihiatrije.....
Home
Pages: 
