KRIVDA NI PRAVA BESEDA!

???

Tole o krivdi mi je pač prejle na misel padlo, pa sem kr sem vtaknila, čeprav ni čist primeren topik.

Krivda je ena reč, s katero je fajn, da sam opraviš, je ne prelagaš na druge oz. ne prelagaš na nekoga drugega, da s tvojo lastno opravi.

Krivda je kr prava beseda, tud če se je hočeš izogibat, je v nas še vedno mnogo mehanizmov, ki nam jo vzbujajo, tud če se izogibaš besedi, je stvar še vedno v tebi, pa če hočeš ali ne.

Pomembno se mi zdi, da se je lotiš. Da se soočiš z vsem, kar ti jo zbuja. In s tem opraviš.
Poleg tega krivda opredeljuje tudi navezanost na nekaj. Bolj ko si nenavezan, težje je nekomu zbujati ti krivdo.

Opazila sem, da se krivda niti ne pojavlja tako pogosto kot posledica naših dejanj, se kar znajdemo v dejanjih, njih posledicah in sprejemanju odgovornosti.
Večkrat prihaja krivda iz odnosa do drugega, ti jo nekdo pomoli pod nos, kao, način, na katerega se obnašaš mi dela to pa to in zaradi tebe se počutim slabo. Na tak način dobiš servirano krivdo kot nesprejemanje odgovornosti nekoga drugega za sebe in svoje počutje. Take ti ni treba prevzet, ampak če nisi dovolj pozoren, večkrat pokasiraš tudi tako...

Odgovornost je za mene neke vrste vmesnik med vzrokom in posledico. Če vzrok naleti na odgovornost, potem se tam razreši, če se ne sprejme in razreši, nadaljuje pot do posledice itd itd vse dokler se en dan ne soočiš in opraviš s tem.

al pa tud ne... samo razmišljanje...

Tole je razlaga iluzije iz Oshojevega tarota, karta Onstran utvar:
"Buda je poudarjal, da je celotno bivanje, razen vašega pričujočega jaza, samo nekaj minljivega, iz iste snovi kot sanje. Pa saj ni rekel, da teh dreves recimo, ni. Ne razumi napak zaradi besede utvara. Utvar ni. Resničnost je. Maya je ravno vmes – skoraj obstaja. Kar zadeva vsakodnevne opravke, jo lahko imamo za resnično. Samo v najvišjem smislu, z vrha vaše razsvetlitve, postane neresnična, iluzorna."

Krivda obstaja, dokler živim v iluziji. Dokler se obnašam, ko da sem kriva, dokler se pustim krivit, dokler krivim. Vse, s čemer živim in v kar verjamem, zame obstaja, je resnično in se s tem ukvarjam. Ko ozavestim, neham krivit, ne sprejemam krivde, tega več ni.

Mi je zanimivo, kako recimo neresnične stvari izginjajo, ko jih spregledaš. Tisto, kar ne izgine, še nisi spregledal ali pa je resnično

Vidiš, Ex, tole kar si napisal drži. In to je bilo že večkrat napisano na tem forumu. Že pred tabo. In to je meni dosti pomagalo. Delo na sebi. Nič več klačit v podzavest. Izpljunit.

Ja tudi to se dogaja na tem foromu, ki ga ti včasih tako daješ v nič.

..zato pa ne tlačit