titud wrote on 07.11.2003 at 12:23:13:




Sploh ne: politika celotne zadeve v nobeni fazi (razen pri tej končni patriotski) ne utemeljuje na nikakršni univerzalni ljubezni, temveč raje na bolj racionalnemu dobremu (v smislu dobro za vse, ali pa kar je dobro za državo je dobro tudi zate - ljubezen je tu samo kot lubezen do domovine, ali ustave, šefa . . ,). Tu je dobro pokazal tudi na nastanek zla skozi vprašanje, zakaj se ljudje ne obnašamo racionalno (zato, ker v končni fazi vedno pridemo do neracionalnih predpostavk).

Finta je tudi v tem, da se vsak sistem poskuša obnašati racionalno, kot naravnan k dobremu (recimo dobremu za vse, za domovino), ne pa k neku abstrakni neobstoječi univerzalni ljubezni. Ljubezen v politiki nastopi predvsem kot nekakšen argument - če ljubiš svojo domovino, boš zanjo naredil, kar je potrebno (kot pravi Kenedy: Ne sprašujte, kaj lahko domovina naredi za vas, temveč, kaj lahko vi storite za domovino. - to je ta iracionalnost: zakaj pa se ne bi vprašal, kaj lahko domovina stoei zame? - najbrž zato, ker stori le malo): zakaj recimo pobijanje sovražnikov ni greh? - zato ker jih pobijamo iz ljubezni do domovine; kot pravi francoski pregovor: v ljubezni in vojni je vse dovoljeno (v ljubezni itaq, v vojni smo pa itaq iz svoje ljubezni do domovine: konec koncev pa je tudi sovraštvo opozit ljubezni - sovražnik je ta, ki je na poti naši ljubezni).


uživaj!

A je ta mojster, ki je predaval o ljubezni v politiki, mogoče kaj omenjal tudi seks v politiki ?
(mogoče kaj o jebanju državljanov v imenu domoljubja?)   8)

titud wrote on 07.11.2003 at 13:00:16:



Nisem ravno zatrjeval, da je racionalno samo univerzalno, temveč bi racionalnost opredelil kot zmožnost, da preko istih premis pridemo do istih sklepov (v smislu in pričakovanjih zadnjega metafizika Schelocka Holmesa): v tem smislu je ljubezen iracionalna - ne postavlja premis in ne dela sklepov ampak samo je. Poleg tega, da vsako rezoniranje že predpostavlja določene univerzalije (pojme, sintakso . . .)

In če postavljaš neke premise ali pravila, kako naj bi bilo si že pri racionalnosti (univerzalna ljubezen je že neka racionalizacija dejanske ljubezni - recimo kot sprejemanja vsega ali kot pustiti biti, kar je zgolj pasivna plat): v ljubezni ni pravil, samo je, ali pa je ni.


uživaj!

pozor

forum in forumovci se učimo brezpogojne ljubezni v sedanjem obdobju.

to pomeni, da bog deluje skozi nas.

t wrote on 07.11.2003 at 12:44:46:


Tole zgoraj mi je glih padlo še enkrat v oči. Se je za vprašt, zakaj se oblast sklicuje na argument  ljubezni, s katerim pol drži folk v pokorščini? Odgovor je bil po moj e podan v definiciji brezpogojne ljubezni, ki da  te prisli v brezpgojno/slepo pokroščino. To je za samo brezpogjno ljubezen tkorekoč zakon, to mamo vsi v v seb, samo ko pride do sklicevanja na ta zakon, pol tle ljubezni ni več odzad, izgine z racionalizicajo. Tega zaslepljeni podrejeni ne vidmo al pa nočmo spreviedet, enako pa včasih tud vladajoči ne, zato se tako zaljubljajo v svojo oblast.

Vse zgoraj napisan po moje čist dobr potrjuje, da je ljubezen brezpogjna ali pa je ni in da je ob vsakem pogojevanju dobr zastrič z  ušesi pa se vprašat, kam je zginla.   8)

Na konc se tko  postavlja začetno vprašanje, če se brezpogojna ljubezen sploh lahko kakorkoli manifestira drgač kot pogojno.  Ali samo je na ravni občutenja  in to je tud vse  ???  

Jeba take definicije je, da se lahko brzpogojna ljubezen  manisfisteria samo celostno. Ker je vse,  kar je  čustveno/miselno je kot tako omejeno, se tle skoz ljubezen manifestira samo pogojeno, se prav da zgine. Pol ostane samo še to, da je brezpogojna   ljubezen lahko samo nadčutna/transcedentna...

titanic wrote on 07.11.2003 at 17:16:24:

Bog ni le Svetloba, ceprav je tudi to. Bog je Vrhovna oseba, Absolutna, vseprezemajoca resnica, in ima tudi svoja vecna transcedentalna (onkraj materije, prostora in casa) imena, oblike, lastnosti, spremljevalce in aktivnosti. mi, v nasi izvorni naravi pa smo njegovi vecni sluge.