Aja, titanic, je možno opisat tole alfa stanje, ki ga večkrat omenjaš? (al pa kdo, če mu je znano)  

t wrote on 06.11.2003 at 13:35:17:


Platonistično rečeno: ni dobrota notranja lastnost snovi, dobrota je vanjo vdahnjena po svetlobi, ki snov obisje?      

Bardo_Thodol wrote on 06.11.2003 at 13:35:59:


Torej lahko sploh rečemo, da ljubimo neko drugo osebo, če je potemtakem vse samo naša predstava o njej?

Bardo_Thodol wrote on 06.11.2003 at 15:20:16:


Motimo gledede na kaj? Dejanskega drugega?   Koga pol pravzaprav ljubimo? Svoje predstave ali dejanskega drugega? ???

Dobr si se ujel v solipsizem titudovskega tipa  

brezpogojna ljubezen posvečuje sredstva

Bardo_Thodol wrote on 06.11.2003 at 16:29:04:


To si ful lepo razložil. Tako bi se pa kr lahko označila (agnosticistka 8) 8) ).

titud wrote on 07.11.2003 at 07:02:56:



itaq


Ja profesor Puhovski pokazal na nekaj zares zanimivih plati in ena je bila tudi plat brezpogojnosti, čeprav je razlagal celotno stvar bolj na primerih ljubezni v politiki, ki se izraža pot raznimi patriotizmi in v svojih skrajnih konsekvencah rezultira tudi v diktaturah in totalitarizmih.

Analitično je po mojem mnenju dobro zajel ravno ta pojem brezpogojne ljubezni - to je ljubezni, kot iracionalne sile, ki v trenutku, ko jo pričnemo racionalizirati (postavljati pogoje, premišljevati o tem, kaj je prav in kaj ne) ni več ljubezen.

Pokazal je tudi to, da za svojo ljubezen do nečesa ne moremo podati nobenih razumnih argumentov, temveč se ponavadi izkazuje ravno z nerazumnimi dejanji (ko se govori, da je ljubezen slepa, ali ko se jo opisuje kot začasno norost to pomeni, da ne upošteva racionalnih argumentov).

Po drugi strani pa je ljubezen tako močna sila, da ustavni delovanje vesti (če nekaj naredimo iz ljubezni, pa naj je to za zunanje gledalce še tako strašno, se to kot tako ne dojema - tako so recimo Nemci v ljubezni do domovine in Hitlerja pobivali Žide in umirali v vojski; povedal je tudi za neko anketo, kjer so pare spraševali, kaj bi zanje bilo bolj grozno: to, da jih njihova ljubljena oseba prevara, ali to, da je njihova ljubljena oseba morilec, velika večina se je odločila, da je huje, če jih ljubljena oseba pravara). Ljubezen lahko torej postane tudi izvor zla.


lp

titud wrote on 07.11.2003 at 10:13:59:


uf, niti ne: mojster je samo pokazal, kako se je zadeva izvajala in se še izvaja v praksi: recimo, ko Buš v imenu ljubezni do domovine povabi ljudstvo v boj, je to kar potem počnejo v imenu te ljubezni popolnoma dobro (recimo Guantanamo Bay, ali pa nadaljna zaščita američanov pred pravico ostalih - tistih, ki niso američani in do amerike ne gojijo takšne ljubezni); u bistvu je pokazal tudi to, kako ekskluziven je ta odnos.

titud wrote on 07.11.2003 at 10:13:59:



Univerzalni principi ljubezni so zgolj razionalizacija ljubezni - ko ljubezen zracionaliziraš pa to ni več ljubezen, vsaj ne v tistem zracionaliziranem delu.

Finta zakonov, kodeksov, običajev je namreč ravno v tem, da se iz takšnih ali drugačnih ljubezni do nečesa ne pobijemo med seboj. Gre za to, da mojster ni govoril o neki neobstoječi namišljeni univerzalni ljubezni svetih krav in blaženih ubogih na duhu, temveč o dejanski ljubezni v akciji (o ljubezni takšni, kot se nam kaže v svojem delovanju), o ljubezni zaradi oziroma iz katere smo zmožni narediti vse.

Edini racionalni princip univerzalne brezpogojne ljubezni je, da ni racianlnih principov (princip, načelo je vedno že racionalizacija nečesa).

Dobro je predstavil subjekt objekt navezo: v ljubezni se podredimo objektu svoje ljubezni in postanemo njegov subjekt-podložnik (za razliko od lastniškega odnosa je ljubezenski odnos odnos podreditve, in ni nobene racionalne razlage, zakaj bi sprejeli, dejtvo, da smo podrejeni)


uživaj!