Quote: Quote:on Oct 20th, 2003, 2:28pm, titud wrote:V polju dualzima se v izbiranju med dobrim in zlim pa poskušanju enkarat enga drugič drugega da čist komot pa dost kreativno shajat. Shizma se pojavi, ko si se ti eno pokrije z drugim, ko se začneš zavedat obeh palti v nekem početju hkrat.
Iz ste shizme, ki hoče po dostojeskovejo razjebat, se lahko rešiš le s spoznanjem, da je eksitenca možna tud izven obeh vrednostnih kategorij. Da lajfu ne podeljuje eksietnce moralna sodba, da ekistenca s pojmom dobrega in zla sama po seb veze nima. Da kar je, pa še to ji ni kar v naprej dano, da je, ampak je finta ekistence v njeni svobodi, da je tud ni, zato tud sama nase ni obsojena in jo je zato tolk laže sprejet in v njej vztrajat.
Ta ekistenca zato ni nobena obosojenost na izbiranje med dobrim in zlim, ta svoboda je zato dar, zarad katerga nam je zmerom samo po seb umevno vztrajt v eksitenci in ne šele zato, ker bi blo dobro al pa zato, ker bi na tak način premagoval zlo.
on Oct 17th, 2003, 10:44pm, titud wrote:
Ta rezonanca dvojnega zla iz enega izvoira bi nas zihr zbrisala z zemljinega obličja, tko da nas v primitivna džungelska menatliteta modernega človeka v bistvu varuje, da do tega spozanja niti ne bomo prišli , dokler ga ne bomo sposobni obvladat in tko sprejekt brez panike.
bp is seriously confused after reading the above cited fragments and after trying to put them into a single context.
Bom skušov še enkrat it skoz to shizmo, kakor jo jest v vidim da se je kazala skoz zgodovino pa filozofijo XX. stoletja.
Zanjo so teren pripravli možakarji kot je niče, ki so razkril hipokrizijo religije, ki s svojim absolutnim/transcedentnim moralnim konceptom, za katerim je stal bog kot poosebitev dobrega, ni mogel več pokrit družbne realnosti. Kakšne? Da je človk pod fascinatnim razvojem znanosti in tehnike dobu občutek, da je zavladal naravi, s političnimin/socialnim/psihološkim angažiranjem pa je sposoben vladat še samemu seb. Od tod tud velik socilani naboj, ki je sprožu vse velike idelogije xx. stoletja, od komunizma/socializma, fašizma/nacizma do imperilanega/globalnega in neoliberalnega kapitalizma. Kaj se je zgodl, a je s tem človk res presegu dualizem religioznega tipa, ki se je obsodu na propad skoz hipkorizijo krščanstva? Ga ni, ga je samo prenesu nase, kar je povročl, da ga samo vsak sam v seb gojil iluzijo, da lahko pomiri/nevtarlizira nasprotje med dobrim in zlom v seb, za kar je imel približno enako šans, kot da sam v seb potencira na x-to potenco. To je tista psihično/socilana resonanca nas z nami samimi, ki jo nobena transcedentna intervencija ne mogla več pomirit, ki pa se lahko nevtralizira samo tako, da se unič, da spodkoplje svoje lastne ekistenčne temelje. To smo doživel pa nekateri preživel z velikimi ideologijami, ki so se z dobrim in zlim zavestno 'igrale', res vprašanje čistega naključja pa je, če bo kdo preživel zlo verjeten tehnološki holokavst, ki utegne magari čist naključno izbruhnt skoz nakopičeno (fetiširano) zlo v obliki jederskih in konvecionalnih bomb, biološko/kemičnega orožja in genetskega igranja s sabo sploh. Hočm rečt,da kljub vsemu 'demokratičnemu' nadzoru nadružbo niti tehnološkemu nadzoru nad naravo in v informacijski dobi tud nad družbo nismo niti za milimeter bliže 'dobremu' v paltonskem smislu. Še vedno smo v polju dualizma, zlo enako pridno produciramo kot si ga kao prizadevamo presečt, kljub tkorekoč nizmerni socilo/tehnološki potenci dobrega je neizmerna potentana tud senčna plat. V svoji veri človeka smo čist enako hipokritični kot smo bli konec prejšnjega stopletja hipokrtični v svoji religioznosti, le da nas takrat hiprozija takrat ni še mogla globalno pokopat, dons nas pa lahko rekoč po naključju.
Evo, zato jest nč ne verjamem, da če bomo pregnal iz zemljskega obličja religijo, da bomo z njo pregnal tud hipokrizijo, da obvladamo zlo nasploh. Čist enako z eno roko delamo dobro, z drugo pa slabo in si pred tem desjtvom zatiskamo oči. Tisti, ki smo to sposbni ozavestit, se zato znajdemo v shizimi, s katero je težko živet. Na to soočenje z dvojnostjo so se osredotočli psioanalitiki in ekistencialisti. Prvi so jo psihološkega stališčahotl napravit znosno, drugi pa filozofskega staliča odpravt, kar jim seveda ni uspelo, tko da se postmoderni človek ob koncu xx.stoletja vbegu pred shizmo vrača religiozni kontekst in si na ta način hoče razbremenit svoje 'obojenosti' na delanje zla kljub dobrim namenom.
Vsaj jest sem zmeraj mislu, da je ta renesansa religioznosti samo beg pred odgornostjo, beg pred svobodo, zatekanje v infantilnost, hipokrizija itd., zdaj pa vidm, da so shizmo ob spoznanju hkartne ekistence doberega in zla relilgije večinoma dost dobr razreševale, kar se nenezadnje kaže v tem, da nas nobena od njih nipripeljala do globalne ogroženosti čist vsake induvidulne ekistence ene od druge preko tehnologije, v katero smo poleg vere v dobro usodno hkrart zakodirai tud svojo temno palt.