Quote:dons me bos pa se nasmeju titud.
ne delujejo vsi ljudje po principu odpravljanja nezadovoljstva in ne ohranjanju ter razvijanju zadovoljstva. mogoce pa se nisi srecal vseh?
lih zivali so tiste ki delujejo po tem zgoraj opisanem principu. zivali delujejo po nagonu, in to ne zato da bi pridobile zadovoljstvo, ampak le potesujejo svoje potrebe, po hrani, spanju, branjenju in razmozevanju. nepotesenost pa je neke vrste trpljenje. in one le zacasno odpravljajo to nezadovoljstvo. men se zdi da lih tisti "ljudje", ki pocnejo le to (kot zivali), so zarad tega se slabsi kot zivali, ker imajo inteligenco pa je ne uporabljajo.
Hotu sem rečt, da si živali ne povzročajo kulturno pogojenega trpljenja. Njihova linija nagon -> zadovoljitu nagona je direktna, ni nč vmes, kar bi jih lahko delal trajno nesrečne niti proizvajal potrebe po tem, da bi ble trajno srečne. Človeka se ravno s kulturo (vzgojo, identifilacijo), ki se uturi med nagon in njegovo zadovoljitu, dela induvidualno trajno nesrečnega, da bi se pol skoz svoje delovnaje zavestno prizadeval za srečo pa zadovoljstvo. Ki pa nista dosežena tko kot pri živalih, ko je njihov izvorni nagon potešen z npr. hrano ali fukom, ampak le, če deluje zadovoljivo v socialnem okolju: če zadovoljuje pričakovanja drugih, začenši pri mami in končavši pri vrhovnem gospodarju, recmo temu personificiranem bogu.
Spet bom reku, da je človeku iduvidulanost kreirana socialno, zato se tud počut induvidualno popolno izpolnjenga, če se zlije socilano kreiranno podobo občosti: družino, narodom, absolutnim/bogom. V tem smislu je kreativno nezadovoljstvo po moje ene vrste temlelj avtentične individualnosti človeka. Ta mu omogoča, da nagone sublimira in njihovo energijo inetligentno izrablja za duhovno kreativnost zarad užitka nad kreativnostjo samo, ki ima edina božanske dimenzije. Ne vem zakaj bi se moral v svoji inteligenci s čimerkoli omejevat, npr. s tem, da bi ti služla za ustvarjanje izključno enga transcedentnega, od materilanega sveta ločenega zadovoljstva, ki skensla našo materialno naravo in s katero bi kao edino lahko presegl živalsko naravo v seb. Saj ta nam tud zahodnjakom sama po seb ne bi smela pozvročat nobenga nezadovoljstva pa trpljenja več, ker smo se jo kot socilana bitja itak navadl sublimirat skoz delo, umetnost, kulturo, tehniko, znanost, religijo... in zarad katerih prav tako nismo več sužnji svojih nagonov.
Ortodoksna religija tipa ved predpostavlja prav našo nedoraslost pa nezaupanje v našo nagonsko materilano naravo pa forsira eno totalno nematerilano transcedenco, ki pa nam je na zahodu lahko bliz ne zato, ker bi bli nesrečni zarad svoje živalske/nagonske narave in vezanoti na materilani svet, ampak zato, ker smo se pri kulturno/umetiško/tehničnem sublimiranju svojih nagonoskih potreb tud sami že razšli z s svojo materilano naravo, le da to na način, da smo materilnost za razliko od vzhoda vzel s sabo v transcedentno. Ker pa je tam svoboda kreiranja tkorekoč neomejena, smo se zaržli v svojo materilano podlago eksistence, zato se nam vzgodnjaška 'čista' duhovnost v tem smislu kaže privlačna predvsem zard svoje ekološkosti oz. nevezanosti na materialno.
Jest ne vidm med zahodno humanistično duhovnostjo in vzhodnjško duhovnostjo nobene razlike v stopnji transcedentnosti razen v tem, da smo mi prisiljen čist iz ekistenčnih razlogov (podnebne razmere) s sabo vlačit še materialnost, ampak zard nje nismo nč bolj živalski/nagonski. Saj za nas je materija itak duhovna kategorija, to je v bistvu dokazala vsa resnesančna umetnost pa novodobna znanost, ki išče materialni stvarnosti duhovne korenine. Tle so naše svete besede in to je naš ples, s katerimi skušamo prit do ene transcedentne sreče. Naš problem je kvečjemu v tem, da si jih prizdevamo obvladat, ravno obvladovanje in ne služenje pa je naša civilizacijska napaka, zarad katere smo drug drugmu volkovi in v tem smislu nismo uspel presečt svoje živalske narave in kjer je humanizem opovedal in edin to humanost nam vzhodnjaške, na sočutju pa služenju utemljene duhvonosti lahko dajo.
Home
Pages: 
