Quote:

in cemu ta tvoja duhovna moc sluzi, ki jo dobivas skozi zgoraj omejenjene stvari?

hocem povedat to, da mormo najprej definirat cemu naj bi "duhovni razvoj" sploh sluzil.

duhovni razvoj zame pomen, da scasoma zmeri boljs dojemam neke stvari (kot sm jih vcasih), in to razsirjeno dojemanje/znanje mi pomaga pri nadaljnem pravilnejsem delovanju. delovanje pa je tisto, ki v koncni fazi daje rezultate. rezultati pa so al prijetni al pa neprijetni, odvisno seveda od delovanja in znanja, ki mu je podlaga. torej naj bi duhovni razvoj indirektno in direktno sluzil pri dvigovanju kvalitete (srecnosti) nasega obstoja.

kako pa drugi gledate na to?

Quote:

sej sem napisal da kaj duhovni razvoj zame pomeni.

Quote:

zato pa sem na konc napisal se, kaj o tem drugi pravite, a si spregledal?

drgac pa si ti podobno kot jaz, ze z zacetnim postom tega topika zacel govort o raznoraznih "kvazi" misticnih izkusnjah in drugih tockah, iz svojega vidika. a si hotu povedat, da je to en in edini in da drugi o tem ne smejo nic napisati al kaj si hotu sploh dosezt z odprtjem tega topika?

Aryan: seveda, da je bilo misljeno, da vsak napise svoje mnenje, zelel sem edino, da npr. ti, ko si se s sankukaiem pa nanbudom ukvarjal poves, kako ti je to pomagalo do tvoje duhovne rasti, ki si jo pac definiral. Torej kako si boljse dojemal stvari (primer npr.)?

Tako kot sem jaz definiral duhovnost, mi borilne vescine pomagajo v tem spektru edino, da imam boljse fizicno pripravljenost telesa.

Zelel bi, da vsak napise se povezavo med tem kaj trenira in duhovnim razvoj (pac glede na to kaj on razume pod tem).

Quote:


been there than that

res... brau sem delo - mast to do ting
matematko rastural u iber...

Pa kaj .... zdej k se par let ne ukvarjam več z matematiko sem jo u iber pozabu... mislm logika je ostala sam formule in vsega bulšita pa je celo morje šlo v podzavest...

kar se tiče TJQ pa ti lahko pove več moje telo...

Dobro ugotavljaš da sem zaradi treningov - ko treniram... boljše volje... sam ne vem pa kako sem lahko iz ene cune sam še za postlo  po napornem šihtu in premajhem spancu,  spremenim v  superaktivnega kokr s speedom zasnifanga pobalina k bi ga žural do jutra... brez stranskih ali vidnih učinkov omenjene substance...

1. - jah to drži...sam TJQ je borilna veščina tak da se učimo prijemov in prevalov in izkoriščat poteze nasprotnika

2. ja pa ne... to je preveč subjektivno da bi lahko podal en pravi odgovor... namreč vidu sem ful stvari k jih prej nisem opazil... vidno zaznavanje se mi je ful izboljšal... slušno isto... gibanje je postalo mehkejše...nič več sključene hrbtenice... po možganih se mi je zmanjšalo število misli na sekundo - celoten miselni proces se je upočasnil tako da je mnogo man nepomembnih misli med akcijo in reakcijo... nekako tiste aktivne sive celice izkoristim bolj ekonomično...

ne - ker če delaš eno stvar znaš tisto bolje ... in če delaš eno stvar mnogo več kot ostalih...jo boš znal bolje - ostale pa stagnirajo... recimo znanje tujih jezikov mi je zlo padlo...

3. govoriš o nečem o čemer nimaš pravih izkušenj...recimo 5 let aikida al pa 5 let TJQ - rednega dela...

Duhovni razvoj pa je spet pojem k se ga ne bi dal glih tko na izi razložit.
Po mojem je to dobr napisal gape... seveda pa smo vsi ljudje in se učimo... se pravi je neskončni proces... ki se vedno razvija dokler ne pride do točke ko morš eno stvar sprejet da bi lahko napredoval... zdej lahko da tega ne vidš in dobivaš lekcije lajfa in če še vedno ne vidiš boš dobu več takih lekcij - to gre tut lahko v neskončnost, recimo zarad karakterja, zarad materialnih dobrin, drog, prijateljev, sovražnikov al pa zaradi okolice s katero ne najdeš prave komunikacije...

nevem točno kaj mi je pri duhovnem razvoju pomagal TJQ, kaj REIKI, kaj SLUŽBA, kaj FAMILIJA, Punca, KAJ mi je pomagal prej Hokej al pa zdejšni Hobi Bordanje...
to sploh ni pomemben... to je samo pot... dobra al slaba naj presodi vsak zase... ker itak vem da imam ego da sem še vedno oseba...nisem razsvetlen... zato ne morem drugim govoriti kako naj najdejo luč - če sem pa še sam v temi in vseeno lahko povem da je men moja pot velikokrat v užitek...
še najbolje mi pa je pri vsej tej duhovni sceni da še vedno ne vem kaj se bo zgodilo čez 5 minut... da sam sem in da sem s tem zadovoljen.... ne glede kok bom napredoval v TJQ, koliko bom zaslužil...
torej začel sem uživati v plesu... v gibanju na splošno... to je moj največji duhovni razvoj... ko zjutraj ostanem in vidm sončni vzhod se resnično takoj počutim bolje... prej se mi je samo vrtel film kaj moram postorit in kakšen dan je bil prej in nisem vzhoda sploh opazil...

kar se tiče sobotne priloge pa sem kr naenkrat s tem prenehal in ne bi ti znal povedat kaj je bil vzrok...mogoče da sem se odpovedal od DELA  

ekseeekli  

Po prebiranju prejšnjih odgovorov vidim, da se moje pojmovanje duhovnosti precej razlikuje od vaših.

Začel bi že s tem, da po mojem prepričanju človeka sestavljajo trije deli:
- telo
- razum ali intelekt
- duša ali duh.

Le-ti so med seboj povezani, ampak niso eno in isto. Po mojem je duša tista, ki je gonilo vsega skupaj in "prebiva" v telesu. Razum je orodje, s katerim duša poskuša komunicirati z zunanjostjo, fizično telo pa zopet orodje, ki nam omogoča delovanje v fizičnem telesu in fizičnem svetu. Telo potrebujemo npr. zato, da lahko dvignemo kozarec. Razum potrebujemo zato, da izvršuje naše misli in namene, ki so po mojem produkt duše, NE razuma. Razum zame nima sposobnosti moralne presoje, pa tudi ne čustvovanja. Je orodje, ki deluje avtomatsko, ima zmožnost predelovanja čutnih zaznav (signalov naših čutil) in ustvarjanja navad (ob ponavljanju določenih dejanj se ustvari navada, rutina).
Oba, tako telo kot razum, sta nagnjena k tistim stvarem, ki povzročajo kratko- ali dolgotrajno ugodje (mentalno ali fizično), torej seksu, konec koncev tudi drogam, hedonizmu vsake vrste. Oba tudi skrbita za to, da za svoje delovanje potrošita čimmanj energije (odtod lenost telesa in ljubezen do rutine, ki ne zahteva razumskega naprezanja, pa tudi egoizem, ki preprečuje trošenje naše energije za druge).

Moralne sodbe, čustvovanje in vsi vzgibi izvirajo iz duše. Problem nastopi ob sledečem dejstvu - telo in razum morata biti pod kontrolo zaradi zgoraj omenjenih lastnosti obeh. Seveda, če nam je kaj do tega, da v svoje življenje vklopimo najvišje vrednote, ki, menim, jih je zgodovina že dokazala.

To kontrolo vrši (bolj ali manj uspešno) duša. In duhovni razvoj naj bi privedel do tega, da je duša v tej kontroli bolj uspešna, da svoji orodji bolje uporablja. To ne pomeni nujno, da se človek v celoti odreče seksu, marveč, da ta ne vodi njegovega življenja. Ne pomeni nujno, da nikoli ne poskusi alkohola, marveč, da se nikoli ne napije. Pomeni, da se čimmanjkrat ujezi, čimvečkrat ljubeznivo potrpi. Čimmanjkrat užali, čimvečkrat modro molči...

Quote:


Tu postane očitna razlika med najinima pojmovanjima duhovnosti. Ti jo enačiš z intelektualnim napredkom, jaz pa ne. Intelektualni napredek je brez dvoma pomemben in tudi sam delam precej na tem (vključno z branjem sobotne priloge in ogromne količine knjig pa vse do samostojnega učenja latinščine, truda, ki ga vlagam v svojo formalno izobrazbo...)  

Toda intelektualni napredek vidim kot izpopolnjevanje orodja...kot brušenje noža, da bo bolje rezal, nadgrajevanje procesorja, da bo hitreje računal...to pa z duhovnostjo po mojem nima veze. Mogoče je res najbolje reči, da duhovni razvoj pomeni postati boljši človek. Ne bolj inteligenten, ne bolj razgiban, ampak potrpežljivejši, sprejemajoč, ljubeznivejši, sposobnejši odpuščanja, nesebičen, modrejši (kar ni isto kot inteligenten) človek.

Ne v dokaz, temveč v premislek samo misel: Dalaj Lame, Kristus, Mohamed, Buda in ostali...danes jih pravimo duhovni voditelji. Kristus je bil tesar, ne učenjak. Dalaj lame po mojem vedenju ponavadi tudi nimajo po tri doktorate. Upal bi se trditi, da so vsaj nekateri celo formalno neizobraženi. Odkod potem modrost iz njihovih ust, poznavanje življenja, vrednot, konec koncev sočutje in ljubezen, ki ga nesebično delijo?

In Ki Aikido, pa naj se sliši še tako neverjetno, ima name blagodejen vpliv ravno zato, ker disciplinira moje telo, da ni več leno, osredotoča razum, da ni več zmeden, moj ego kroti, ko se moram prilagajati partnerju ob izvajanju tehnike (ker jih brez tega ne morem izvesti ali pa je to bistveno težje) in celo pomaga mi z razumevanjem sprejemati kolege, njihove težave in potrebe. Vse to je "pozitivni Ki" (takorekoč terminus technicus v našem doju) in vse to je zame duhovni razvoj.

Z lepimi pozdravi vsem na forumu!

Zame je.

Zame je trening telesa in razuma. Skupaj s trudom na drugih področjih bo, upam, prinesel tudi druge vrste koristi.

Sem pa prepričan, da se mnogi kolegi, s katerimi treniram, s tem ne bi strinjali. Ravno v tem je "keč" ali pa sreča. Kakor vzameš.