V razmislek: VEGETARIJANSTVO NI NOVODOBNA POGRUNTAVŠČINA / by Mitja Perinčič /vir:
http://vegescena.kiss.uni-lj.si/mitja.htmlVedno so obstajale velike kulture in osebnosti, ki so živalim kazale primerno spoštovanje. V času, ko so na naši zemljepisni širini ljudje živeli še precej primitivno, je v Indiji že cvetela visoka kultura, o čemer pišejo starodavni indijski spisi Vede. Bhagavad-gita pravi, da so poljedelstvo, obrt in zaščita krav najvažnejše gospodarske dolžnosti družbe, ob tem pa človeku priporoča vegetarijansko prehrano. V najstarejših evropskih kulturah, npr. v antični Grčiji, je bilo vegetarijanstvo visok ideal, prav tako pa so v starem Rimu živeli veliki filozofi, ki so se odločili za brezmesno prehrano (Horac, Ovid, Plutarh).
Plutarh (45-120 n.št.) je v svoji obravnavi "O uživanju mesa" napisal: "Ali je sploh vmesno postaviti vprašanje, zakaj se je Pitagora odrekel uživanju mesa? Jaz osebno se sprašujem, v kakšnih okoliščinah in v kakšnem stanju duha se je človek s svojimi usti prvič dotaknil krvi, ponesel meso trupla k ustnicam in mizo okrasil z mrtvim, trohnečim telesom. Kako si je dovolil vzeti za hrano dele, ki so bili malo pred tem še del celote, ki se je gibala, živela ... Zaradi mesa jim odvzamemo luč in življenje, kar jim pripada z rojstvom.
" Že, ampak v Bibliji je odobreno uživanje mesa, kar je mnogim izgovor za ubijanje živih bitij, čeprav ima odpovedovanje mesu tradicijo v vseh veroizpovedih. Že egipčanski duhovniki so se izogibali mesu, pa tudi jajcem, ki so jih imenovali tekoče meso. Je res možno, da je duhovna vizija Biblije omejena? Poglejmo primer: "Ne ubijaj!" Tako se glasi peta izmed desetih božjih zapovedi, ki jih je prejel Mojzes (Ek. 20.13. in 5.17). Jasneje in bolj nedvoumno se tega resnično ne da povedati. Kljub raznim nasprotujočim si interpretacijam se to ne nanaša le na umor človeka, ampak tudi živali. V originalnem hebrejskem jeziku se ta zapoved glasi: "Lo tirtzach". "Lo" pomeni "ne smeš", "tirtzach" pa se nanaša na "katerikoli način ubijanja", kot je razvidno iz standardnega slovarja. Kljub temu pa je peta zapoved v novejšem času v nekaterih modernih prevodih Biblije prevedena kot "ne mori". Dejansko pa izraz torej ne pomeni samo "moriti" (umoriš lahko le človeka), temveč "ne ubijaj" (posplošen izraz). Že samo to prvobitno nedvoumno navodilo Boga bi moralo biti resnemu verniku zadosten argument, da bi nehal uživati meso (najbrž bo res, da so današnji verniki, ne glede na veroizpoved, prej sledilci nekih ritualov in običajev kot avtonomno misleči iskalci resnice).
Dosti bolj jasne in odločne izjave o vegetarijanstvu podajajo Vede, starodavni indijski spisi. Različne zbirke zakonov, npr. Manu-samhita, vsebujejo jasna navodila glede brezmesne prehrane. V zvezi s tem je rečeno: "Človek si ne more priskrbeti mesa, ne da bi nad drugimi živimi bitji izvajal nasilje. Zato se moramo uživanju mesa izogniti." Mesa namreč ne potrebujemo za prehrano in je to nasilje torej nepotrebno. Na drugem mestu v Manu-samhiti piše: "Če samo pomislimo na ostuden izvor mesa in na krutost, ki je povezana s suženjstvom in trpljenjem ubogih bitij, bi morali uživanje mesa popolnoma opustiti." Vedska tradicija podpira etični sistem, imenovan sarva-bhuta-hita ("zaščita vseh bitij") bolj kot sarva-loka-hita ("zaščita vseh ljudi"). Po vedski tradiciji prvi etični sistem vključuje tudi drugega - kdor skrbi za vsa živa bitja, skrbi tudi za človeštvo, obratno pa ne velja vedno. Vedsko stališče je, da bi naj v vseh živih bitjih videli isto življenjsko silo ne glede na "zunanje oblačilo" (telo). Ljudje, ki ne morejo razumeti načela življenja v živalih, lahko pridejo do napačnega zaključka glede življenjske energije in tako izgubijo občutek humanosti.
UŽIVANJE MESA IN ZAKON KARME
V Vedah je zapisanih mnogo dejstev in razlag z vseh življenjskih področij, tako materialnih kot duhovnih. Med najpomembnejšimi nauki je zakon karme, za razumevanje katerega pa je treba prej razumeti, da v telesu vsakega živega bitju prebiva duhovna duša. V osrednjem vedskem spisu, Bhagavad-giti, je zapisano, da je življenjska iskra oz. "atma" izvor zavesti, ki prežema celotno telo in ga pravzaprav dela živega. Tej iskri pravimo tudi duša in ko zapusti telo, govorimo o "smrti". Če kdo uniči telo, v katerem prebiva duša (kar se zgodi pri ubijanju živali), mu to prinese slabo karmo oz. greh. Razumevanje zakona karme nam torej prikaže uničujoče posledice ubijanja živali. Poleg tega v Vedah piše, da smo krivi za uboj, tudi če ne ubijemo živali sami, saj karmične posledice dobijo vsi vpleteni - kdor žival redi, kdor jo ubije, kdor kupi meso, kdor ga kuha in kdor ga zaužije.
Čeprav ni realno pričakovati, da bo naš prehod k vegetarijanstvu kaj radikalnega spremenil v svetovnem merilu, pa s tem korakom izboljšamo svojo individualno karmo. Kolektivna karma pa ni nič drugega kot skupek individualnih, torej vsak posameznik s svojimi odločitvami vpliva nanjo.
VEGETARIJANSTVO - NUJNO, A NE DOVOLJ
"Ne pravim, da je vsak vegetarijanec pravičen, temveč da vsak nevegetarijanec živi nepravično" (Magnus Schwantje). Ne želim trditi, da lahko vegetarijanstvo reši vse probleme sveta, saj bi to zvenelo preenostavno. Navsezadnje so tudi golobi in opice vegetarijanci (kar ne pomeni, da se zavedajo višjih naravnih zakonov) in res mora tudi vegetarijanec ubijati, čeprav gre pri tem za rastline. Razlika pa je v tem, da ubijanje rastlin ni nepotrebno nasilje, saj nekaj moramo jesti. Poleg tega žival presnovi rastlinske beljakovine z veliko izgubo, tako da je manj nasilno jesti rastline, saj mora žival pojesti desetkratno količino rastlinskih beljakovin za eno mero živalskih beljakovin v človeški prehrani. Res bi lahko tudi za vegetarijance rekli, da kradejo naravi in ta trditev je pravzaprav upravičena, toda mesojedec je zadnji, ki bi lahko izrekel tako obtožbo.
Jasno je, da zaradi prehranjevanja z zrelim sadjem, oreščki, žitom, mlekom in nekaterimi vrstami zelenjave ne ubijemo nobenega živega bitja. Krava in rastline živijo dalje, žito pa je ob času žetve že mrtvo. Kljub temu pa vegetarijanec rastlini včasih dejansko vzame življenje, kar prinaša določene karmične posledice, toda te se nikakor ne morejo primerjati s karmičnimi reakcijami, ki jih človek dobi zaradi ubijanja živali.
Ključno vprašanje torej ni, kako se lahko nasilju popolnoma izognemo (saj je to skoraj nemogoče), temveč kako lahko bolečino, ki jo povzročamo drugim živim bitjem, čimbolj zmanjšamo in obenem izpolnimo potrebo telesa po hrani.
Home
Pages: 
