Title: Re: Meso, mesojedci in naša morala II.
Post by kolibri... on 29.08.2003 at 23:20:35
Tako sem od vrat gledal drugega, tretjega, četrtega vola. Vsakič isto: rezanje glave s pregrizenim jezikom in trzljaji. Edina razlika je bila, da klavec ni vedno iz prve tako zadel, da bi žival takoj padla. Včasih je zgrešil svoj cilj in vol je skočil, zatulil, ves krvav skušal pobegniti. Toda potem so mu glavo potegnili pod ograjo, mesar je znova zabodel in vol je padel.
Zatem sem šel do vrat, skozi katra so prignali vole. Tu sem videl enako sliko, le bolj od blizu, natančneje. Videl pa sem tudi nekaj, kar prej nisem mogel – kako vole prisilijo, da vstopijo. Vsakič so vola ujeli v ogradi in ga vlekli naprej z vrvjo, ki so jo ovili okoli rogov. Žival je zavohala kri in ni hotela naprej, včasih je zatulila in rinila nazaj. Sila dveh moških je premajhna, da bi lahko vlekla enega vola, zato je en mesar stopil nazaj, zagrabil vola za rep in ga zvil tako nasilno, da je hrustanec počil. Vol se je takoj pomaknil naprej. Ko so zaključili z živino enega lastnika, so pripeljali drugo. Prvi v novi skupini ni bil vol, temveč bik – lep, dobro rejen, črn (z belimi lisami na nogah), mlad, mišičast, poln energije. Vlekli so ga naprej, on pa je sklonil glavo in se odločno uprl. Mesar je zgrabil rep tako rutinsko, kot vlakovodja potegne ročico sirene, ga zvil, hrustanec je počil in bik je tako skočil naprej, da je vznemiril tiste, ki so držali vrvi. Zopet se je ustavil in gledal naokoli s svojimi črnimi očmi. Beločnice je imel popolnoma rdeče. Toda v repu je znova počilo, spet je bik poskočil in pristal na željenem mestu. Pristopil je klavec, nameril in udaril. Toda udarec je zgrešil cilj. Bik je skočil, otresel z glavo, zatulil, se ves okrvavljen osvobodil in pohitel naprej. Vsi ob vratih so skočili vstran, a mesarji so izkušeni – hitri in učinkoviti. Ne meneč se za nevarnost so ujeli vrv, ponovili “operacijo rep” in že je bil bik v komori. Zvlekli so ga pod ogrado, izpod katere tokrat ni ušel. Klavec je hitro ciljal točko, kjer se dlaka deli v obliki zvezde in, ne da bi ga motila kri, jo je našel, udaril in lepa žival, polna življenja je padla. Glava in noge so trzale, dokler ni izkrvavel in so mu odrli glavo.
Pet minut kasneje je bila glava nameščena – rdeča namesto črna, odrta; oči, ki so zarele s tako izjemno barvo, neme in steklene.
Kasneje sem šel v tisti del, kjer pobijajo manjše živali – zelo velik prostor, asfaltna tla in mize s pregradami, na katerih ubijajo drobnico in teleta. Tu so z delom ze zaključili… V dolgi komori, prepojeni z vonjem po krvi sta bila le dva mesarja. En je pihal v nogo mrtvega jagneta in mu z roko trepljal napet trebuh; drugi, mlad fant v s krvjo prepojenem predpasniku, pa je kadil zvito cigareto. Nihče drug ni bil v tej dolgi, temni komori, polni ostudnih vonjav. Za mano je vstopil še nekdo, verjetno upokojen vojak. Prinesel je leto dni starega ovna, črnega, z belo liso na vratu in z zavezanimi nogami. Žival je polozil na eno od miz, kot bi jo polagal v posteljo. Stari vojak je pozdravil mesarja, ki ga je očitno poznal in ga vprašal, kdaj imajo dopust. Fant s cigareto je zdaj pristopil z nožem, ga nabrusil na robu mize in odgovoril, da so prosti ob praznikih. Živi oven je ležal enako tiho kot mrtvi, le da je malce mahal z repom in dihal hitreje kot navadno. Vojak je nežno, brez sile, potisnil na mizo njegovo privzdignjeno glavo. Mesar se je se naprej pogovarjal; z levo roko je zgrabil ovnovo glavo in mu prerezal vrat. Oven je trznil, mali rep je otrdel in se nehal premikati. Fant si je medtem, ko je čakal, da priteče kri, še enkrat prižgal cigareto, ki je bila ugasnila.
Pritekla je kri in oven je začel trzati. Pogovor se je nemoteno nadaljeval. Bilo je grozno ostudno.
Želim reči le, da so za kvaliteto življenja neizogibno potrebna dobra dejanja. Če se človek resnično trudi pravilno živeti, bo zagotovo sledil določenim smernicam. Pri tem bo prva vrlina, ki se jo bo človek trudil doseči, samokontrola in samoodrekanje.
Pri prakticiranju samokontrole bo človek neizogibno sledil določenemu redu in prva stvar pri tem je samokontrola pri hrani oz. postenje. Če bo resno in iskreno iskal kvalitetno življenje, bo prva stvar, ki se ji bo odrekel, uporaba mesne prehrane. Ne da bi sploh omenjali strast, ki jo povzroča taksna hrana, je sama uporaba le-te preprosto nemoralna. Nemoralna, ker vsebuje dejanje, ki nasprotuje moralnim občutkom – ubijanje. Vzrok ubijanja je le pohlep in želja za nekim okusom.
Zakaj je odrekanje od živalske hrane prvi korak poštenja in moralnega življenja, je zelo natančno in čudovito opisano v knjigi The Ethics of Diet. Tu ne govori le en človek, temveč vso človestvo prek svojih najboljših predstavnikov zavestnega življenja.
“Toda, če je nepravilnost, t.j. nemoralnost takšne prehrane že tako dolgo znana človestvu, zakaj potem ljudje še vedno tega ne priznavajo in ne upoštevajo?" bodo vprašali tisti, ki jih navadno namesto razuma vodi splošno javno mnenje.
Odgovor na to vprašanje je, da je moralno napredek človestva, ki je temelj vseh vrst napredka, vedno počasen. Znak resničnega, ne le slučajnega napredka, pa je nemotena ter ponavljajoča se rast.
|
