Sončnica ...... kaj čutiš do osebe, ko ji odpustiš?
Predvsem ne čutiš več NIČ. Ni več nikakršnih čustev v tisto smer. Nič več obtoževanja do X osebe niti do sebe, niti krivde, niti zmage, niti jeze, niti veselja, niti teže, niti sanj, skratka NIČ. MIR in TIŠINA, ki jo občutimo v svojem srcu in v svoji duši sta nagrada NAM ker smo, ko smo odpustili (kot pravi Veronika) Se pa ne strinjam z Veroniko, da odpustiti ne pomeni pozabiti. Po lastnih izkušnjah namreč vem, da je pravo odpuščanje ko, zadevo spustimo do tolikšne mere, da jo tudi pozabimo. Zakaj bi pa želeli neprijetnosti pomniti? NIHČE NI REKEL, DA JE TO LAHKO. SE PA SPLAČA (in se da naučiti)
Lilith bi želela odgovoriti glede finte o nastavljanju lica: Jaz osebno ta del nauka dojemam kot prispodobo, kjer pa morda ni jasno navedeno, da nam ni potrebno hodit nastavljat še drugega lica, ko spoznamo, da smo jih (in zakaj) fasali.
Se popolnoma strinjam z Exorcist, da je tolko tega blo povedanega in napisanega, pa so rezultati bolj slabi. Ampak UPANJE umre zadnje in JE TREBA DELAT, je treba kopat in krampat. Odpuščanje je DEJANJE brez omejitev.
Kakor koli že, mislim, da gre tudi na tem področju na bolje. Ljudje se spreminjamo, če ne, nas pa FEJST STISNE, pa hitro spustimo.
a ne?????
Home
Pages: 
