exorcist wrote on 26.08.2003 at 08:55:46:


Odpustiti je v osnovi dobro, če se s tem notranje osvobodiš. Blagor tistim, ki to zmorejo.

Ampak tista krščanska finta z nastavljanjem drugega lica je pa meni osebno nedoumljiva.  ???

en_bk wrote on 15.09.2003 at 11:32:09:


No, ja... Meni se pa to ne obnese. Pravzaprav ravno obratno. Ampak pejmo od začetka:

odpuščanje zame je kontra zameri. In zamera pomeni, da te nekdo prizadane, ti pa mu ne odpustiš. Po mojih izkušnjah zamera bremeni samo eno osebo - tistega, ki jo drži. In če se človek hoče rešiti tega bremena, mora najti način, da odpusti, torej da "od-meri" zamero. Torej odpuščanje največ koristi prav tistemu, ki odpušča. Mu prinese duševni mir. Ne pride pa zlahka.

Sam ponavadi kar nekako najdem način, da odpustim, pozabim pa ne. Torej, se pobotam in ne mečem naprej preteklih dogodkov, vendar sem vsaj nekaj časa previdnejši s to osebo - če te nekdo prizadane, se okruši tudi zaupanje in dokler se to znova ne zgradi, je človek pazljivejši. Pozabljanje pa bi pomenilo, da me drugič lahko nekdo drug ali celo isti človek znova prizadane na isti način.

Pozabljanje pa ni isto, kot potlačevanje problema in odmikanje le-tega v nedogled. Pretekla čustvena navlaka ima to neprijetno lastnost, da te dohiti in povozi kot valjar - ponavadi takrat, ko si že tako ali tako na tleh. In to vem, ker sem to že doživel. Če se ne soočiš s težavo, zamero ipd. in jo poskušaš pozabiti oziroma izbrisati iz spomina, te najde, zasači nepripravljenega in mahne po glavi. Pri čustvenih težavah res ne kaže prelagati na jutri, kar lahko storiš danes.

Pomoje bi se mogli bolj osredotočit na vzroke in razloge zaradi katerih prihaja do "zamere" in ne toliko na proces "odpuščanja".

Cilj bi torej moral bit naravnan na iskanje in spoznavanje razlogov zakaj pride do "zamere", ne pa na iskanje primernih rešitev in na sposobnost "odpuščanja".

Da bo lažje razumljivo kaj hočem povedati bom dal en primer. npr. Janez stori fizično silo nad Lojzetom.

Lojze bi pomoje moral težiti k temu, da Janezu sploh ne bi "zameril" in the first place (ampak se mu pač v bodoče izogibal in ga poskušal razumet, da takšen pač Janez je ) ne pa težit k temu, da zdaj ko je (že)jezen na njega, mu poskušat to odpustit oziroma iskati načine da to pozabi.

Skratka hočem povedat, da je potrebno odstranit problem v korenini, da sploh ne prihaja več do "zamer" , ne pa da "zamerimo" in potem iščemo načine kako to pozabit oz. odpustit.

hm..nevem če sem zdaj to razumljivo napisal...ampak naj bo



LP

ma presneto narobe sem kliknil in je sel post kar "v zivo". se opravicujem za zmedo

hotel sem povedati da sem to nacelo dojel sele v praksi ceprav sem nekaj o odpuscanju ze bral prej.

odpustial sem že, a zaradi sebe, ne zaradi nje. Pozabila pa nisem nikoli.

pa sem res odpustila? sem, toda sedaj vem, kakšna je, in vem kaj lahko pričakujem od nje in sem pripravljena na vse.

vedno pa odpuščamo zaradi sebe.

zanima me, kako lahko odpustiš samemu sebi? Kajti drugim, ki so mi kaj naredili, odpustim. Zakaj ne morem na enak način tudi sebi?

Girl wrote on 18.12.2003 at 09:34:59:




sebi se ne odpušča - lahko pa se sprijazniš s stanjem stvari

(načeloma pač ti meni lahko odpustiš samo to, kar sem jaz storil tebi - sebi lahko odpustiš, kar si storila sebi)

sicer je pa odpuščanje po defoltu nekaj, česar si sami ne moremo talati (odpustkov pa Cerkev ne prodaja več)




uživaj!