Amy, lep pozdrav.
Tudi jaz sem se v tvojih letih počutila, kot da sem z Lune, okrog mene pa sami Zemljani. In osnovna napaka je bila, da sem se v iskanju rešitve še zmeraj naslanjala na druge, namesto, da bi prisluhnila sebi.
Za začetek potrebuješ samo dovolj poguma, da si upaš izgubiti popolnoma vse. Ker ljudje se najpogosteje odpovedujejo samemu sebi, da ne bi izgubili drugih ljudi. Paradoks pa je, da vkolikor v odnosih nismo pristni, nimamo v teh odnosih itak nič za iskati.
Torej, če si pripravljena na najslabše, na čisti podn, se lahko prične pot navzgor. Za začetek se osredotoči na aktivnosti, ki ti nekaj pomenijo - od tu lahko črpaš energijo.
Pri povezovanju z ljudmi pa se ne osredotočaj na to, kaj si oni mislijo, pač pa na to, kako se TI počutiš. Če ti je za oditi - prav. Če ti je za ostati - in molčati - tudi prav. Ljudje, ki te bodo zaradi tega zasmehovali imajo sami s seboj veliko težav in takšnih v svojem življenju ne potrebuješ. Tisti, ki bodo ostali, so vredni tvoje pozornosti.
Naslednja stvar - lažje je vzpostaviti stik s posameznikom, kakor pa s skupino ljudi. Ker ljudje se skrivamo za skupino, saj se takrat ne rabimo individualno izpostavljati. Verjetno boš kmalu ugotovila, da je vsak posameznik na nekem področju ranljiv, da ima vsak svojo Ahilovo peto, da torej nisi edina z nelagodnimi občutki.

Želim ti veliko uspeha pri iskanju same sebe!

Ja, ampak ne upam si izgubiti popolnoma vsega... Rada bi ohranila prijateljstvo, četudi ni tisto čisto pravo...

Težava je tudi ta. Danes veliko ljudi kadi, hodi po lokalih,... To pa nekako ni zame. Ne pijem, ne kadim in zaradi tega me družba velikokrat ne sprejme. Težko pa je ostati sam... Rada bi ostala takšna kakršna sem, (verjetno sem se že dovolj spreminjala zaradi drugih...) to pa ni lahko in bojim se, da se mi bo nekega dneva vse podrlo...

Ja, in res je, teorija je nekaj, praksa pa zopet nekaj drugega - to sem občutila na lastni koži...

Hvala vsem.

Amy