Najprej lep pozdrav vsem!

Moja mami ima postavljeno diagnozo "shizofrena paranoja" in v njenem primeru to ni noben dar. Diagnoza jo spremlja že dobrih 25 let in zadnje čase je negativna simptomatika te bolezni vse bolj pogosta.  Najhujše za njo so zagotovo blodnje, da ji hočejo ljudje okoli nje slabo. Mi, ki jo obkrožamo pa najbolj občutimo njeno pomankanje volje za vse. Vse ji je odveč, nima nobenih ciljeh in volje do nobene stvari. Pomagam ji po najboljših močeh... okoli domačih opravil, opravil okoli hiše in ostalo, čeprav nisem vedno prepričana da je za njo dobro, da postorim ogromno dela namesto nje. Poskušam jo prepričati, naj gre z mano na vrt, na sprehod... karkoli. Spremljati moram če je zdravila, saj je brez njih vse še slabše. Sama definitno ne bi mogla živeti. Je invalidsko upokojena in penzija je bolj kot ne simbolična. Trenutno se zdravi v psihijatrični bolnišnici. Trudim se jo razumeti, vendar vedno ne gre. Edina "dobra" stran njenih blodenj je, da  ji, kakor sama pravi, Bog stoji ob strani.
O shizofreniji sem prebrala že ogromno literature, dala čez miljon in en pogovor s psihijatri in zdravniki, z ostalimi, ki jim je postavljena ista diagnoza in pa z njihovimi svojci. Izvedela sem ogromno, pa še vedno se mi zdi, da ne vem nič. Letos opravljam splošno maturo, da se bom lahko upisala na študij psihologije. Upam da bom lahko pomagala vsaj nekaterim posameznikom, ki trpijo za shizofrenijo in ostalimi boleznimi. Sem pa sigurna, da bi zdravljenje poleg tega z zdravili moralo vsebovati veliko več ukvarjanja s posameznikom. Kar pa na žalost ni mogoče, saj je zdravnikov premalo (pa še polovica teh opravlja delo samo zaradi denarja, kar pomeni da se ne potrudijo popolnoma nič). Ko pridete v psihijatrično bolnišnico v Ljubljani vam je vse jasno. Okoli vas hodijo na pol mrtvi ljudje. Vsi so nafilani z zdravili, da komaj govorijo in se komaj premikajo. Ogromno je mladih.
Bolezen, oziroma zdravljenje le-te, vzame človeku življenje. Zaprti so v nek svoj svet, ki je nam neznan. Utapljajo se v svojih mislih, družba pa je taka, da se od takih raje obrne, kot da bi jim ponudili roko za povratek v resnični svet. Hvala Bogu, da se to ne zgodi vsem, še vedno pa je ogromno takih.
Se opravičujem za (pre)dolg post. To je pač del mojega sveta in mori me, da ne najdem ustrezne rešitve.

Srečno!

Super, da si se pozdravila.
Kakšen pa je bil postopek pri zdravljenju ?
Je to bilo analiziranje vzrokov ali kaj drugega ?

sem ful vesela zate, da si prišla do teh spoznanj.

sem poslušala eno oddajo z nekim doktorjem psihiatrije, ameriškim, ki razlaga točno to. kako v bistvu amerika prav načrtno zdaj že predšolske otroke fila s temi raznimi tabletami, antidepresivi in kaj vem čim, zato, ker te tablete ti v bistvu prav uničijo možgane in ti lahko doživljenjso uničijo te povezave z višjimi energijami in svetovi. da v bistvu večina ljudi, z oznako duševen bolezni, sploh ni bolna.

v bistvu ful žalostno vse skupaj.

ola.Sej v Sloveniji je tud polovica osnovnošolskih otrok na antidepresivih, vsazga k je mau bolj divji otrok danes pošljejo k psihiatru, ne vem kaj je s temi ljudmi. Drgač sm pa tud jaz enkat probala antidepresiv in valda ful hud feelig, vsi problemi se ti kar neenkat zdijo rešlijvi. Sicer pa obstaja ena študija k so polovici folku dal bonbone drugi polovici pa antidepresive in vsi so govoril kok se dobr počutjo. K so jim pa povedal da so jim dal samo sladkorčke se jim je pa stanje kr naenkat poslabšal.
Sicer pa k sm jaz zbolela, k sm enkat v šoli zaspala in sm šla vn s telesa, so me pol poslal k šolski psihologinji češ da sm problematičen otrok. Ta psihologinja mi je pol en let ponavlala tisto mojo faco k sm jo nardila k sm spala in jest sm en let misnla da kamor koli grem, da me skoz tisti sošolci opazujejo. Pol se mi je pa dogodek še enkat ponovu, sm da me je pa tokat en fant tolk dolg cajta gledal da se me prov oči začele bolet. Od tokat naprej jaz nism mela več tiste psihoze.Zanimivo kako deluje psiha, pa tokat še nism bla na tabletah.

LP

Zavedanje kdo smo? To je zame mau precenjena vrednota.Jaz skoz mislem tisto kar drugi pol v resnic rečejo al pa o enem eno stvar premišljujem pol me pa pokliče in sm prej misnla točn to stvar ki se njemu dogaja. Tko da iz tega izhaja ta moja misel, k se men včasih zdi da mene sploh ni, da jaz kot oseba ne obstajam, sej mam ena svoja prepričanja, sm pol me spet zjebe, k na koncu ugotovim da so skupna z enim drugim? Ne vem zadnč sm bla na jogi in me pr eni asani ful zaboli trebuh in pol men ena kolegica pove točno isto stvar, ki se je v bistvu nji zgodila. Ma za znort?!
Sej drgač sm brala v dnevniku ravno to, da raziskujejo kako prenos misli vpliva na ljudi. Ne vem pa sicer a je to višje ali nižje zavedanje.
En duh mi je enkat rekel, da se on ne bo več reinkarniral, ker je že dosegel svoj najvišji jaz in da je tud on že lebdel na vodi...... ne vem jaz tud upam da se ne reinkarniram več, razn če drugo življenje ne bm tko  trpela, mogoče se mi pa uresniči želja

Pol je delček mene to, da se jez zavedam da mi včasih ni treba nič rečt in bom vedla kaj je z drugim in s tem se jaz v bistvu zavedam samo sebe in to sem jaz? Mogoče bi blo to zadovoljivo.
Čeprav je včasih težko mislt zravn se pa še poslušat, lažje je sm govort

men se zdi da si zadevo kr dobr shekala xyz

npr
Quote:

to se tolkrat zgodi, da nas neki boli/sekira/peče/whatever u istem trenutku al pa zlo bliz, kot nekoga s komer smo zelo povezani
(da o mislih ne govorim u tem kontextu)
jeba je pak v tem da se o tem zlo mal pogovarjamo
z bližnjimi ...
in zato ne veš ne ti, ne tisti ki je toisto občutu iz koga izvira, če ne kr iz sistema ... zato se je treba pogovarjat
čim več
z ljudmi s katerimi smo povezani
(za tiste na kere smo navezani obstajajo extra tehnike, pomaga pa tud pogovor)

skratka
mogoče boš ena prvih (za katero bomo vedl) da je zate to dar
in ne preklestvo


še kej nam povej